Kaj sploh je fašizem?

Fašizem je politično gibanje, ki ga je leta 1919 ustanovil Benito Mussolini in ki je Italijo od leta 1922 do 1943 vodilo kot diktatura. Bil je prvi režim, ki se je sam imenoval totalitaren. Slovenci in Hrvati ob vzhodni meji so ga spoznali prej in huje kot večina Italijanov: zanj niso bili politični nasprotnik, temveč narod, ki ga je treba odstraniti.

Nastanek: iz vojne in »pohabljene zmage«

Mussolini, nekdanji socialist, ki je leta 1914 prestopil med zagovornike vstopa v vojno, je 23. marca 1919 v Milanu na trgu San Sepolcro ustanovil Fasci italiani di combattimento (Italijanske bojne zveze). Gibanje je zbiralo nekdanje vojake, zlasti jurišnike (arditi), nacionaliste in razočarane mlade iz srednjega sloja. Hranilo se je z mitom o »pohabljeni zmagi« (vittoria mutilata): Italija naj bi v vojni zmagala, na mirovni konferenci pa ne dobila, kar ji je bilo obljubljeno. D’Annunzijeva zasedba Reke septembra 1919 je fašizmu dala obrede, pozdrave in slog, ki jih je kmalu prevzel.

Prava moč gibanja je postal skvadrizem: oborožene skupine črnosrajčnikov, ki so v letih 1920–1922 požigale sedeže socialističnih strank, sindikatov, zadrug in časopisov ter pretepale in ubijale nasprotnike. Država jih je pogosto tolerirala ali celo podpirala. Oktobra 1922 je fašizem s pohodom na Rim izsilil oblast: kralj Viktor Emanuel III. je namesto razglasitve izrednega stanja Mussolinija imenoval za predsednika vlade.

Rojen ob meji

V Trstu je fašizem dozorel prej kot drugod. Tržaški fascio je nastal aprila 1919, od leta 1920 ga je vodil Francesco Giunta. Italijanske zgodovinarke in zgodovinarji, med njimi Annamaria Vinci in Teodoro Sala, ga imenujejo »obmejni fašizem« (fascismo di confine): tu sovražnik niso bili le socialisti, temveč predvsem Slovenci in Hrvati kot narod. Nasilje proti njim je bilo predstavljeno kot obramba italijanstva.

13. julija 1920 so fašistične skupine zažgale Narodni dom v Trstu, osrednjo stavbo slovenskih in slovanskih ustanov v mestu. Zgodovinar Renzo De Felice, avtor obsežne Mussolinijeve biografije, je požig imenoval »pravi krst organiziranega skvadrizma«. Giunta je leto pozneje ob začetku volilne kampanje izjavil, da se njegov program »začne s požigom Balkana«. Septembra 1920 je Mussolini v govoru v Pulju po poročilih fašističnega tiska dejal, da je treba z »inferiorno in barbarsko« slovansko raso ravnati s »palico, ne s sladkorčkom«.

Nazori

Fašizem ni imel enotnega filozofskega sistema, imel pa je jasna načela, ki jih je zgodovinar Emilio Gentile opisal kot »politično religijo«:

• Totalitarna država. Posameznik obstaja le kot del države in naroda. Stranke, sindikati in svobodni tisk so bili odpravljeni, družbo pa so prežele fašistične organizacije od otroških do delovnih.
• Kult nasilja in vojne. Nasilje ni bilo sredstvo v sili, temveč vrlina; vojna naj bi narod prerodila.
• Kult vodje. Il Duce ha sempre ragione (»Duce ima vedno prav«).
• Imperializem. Obnova rimskega imperija, Sredozemlje kot mare nostrum, osvajanje v Afriki in na Balkanu.
• Rasizem. Od prezira do Slovanov in afriških ljudstev do rasnih zakonov leta 1938, ki so Jude izključili iz šol, služb in javnega življenja.
• Antiliberalizem in antikomunizem. Zavračanje parlamentarne demokracije, razrednega boja in individualnih pravic; korporativni sistem naj bi delodajalce in delavce podredil državi.

Diktatura

10. junija 1924 so fašisti ugrabili in umorili socialističnega poslanca Giacoma Matteottija, ki je v parlamentu razkril nasilje in prevare na volitvah. Mussolini je 3. januarja 1925 v parlamentu prevzel »politično, moralno in zgodovinsko odgovornost« za vse, kar se je zgodilo, in začel graditi diktaturo. Z »najbolj fašističnimi zakoni« (leggi fascistissime) 1925–1926 so bile prepovedane vse druge stranke, uvedena je bila cenzura, ustanovljena tajna policija OVRA in Posebno sodišče za zaščito države. Nasprotnike so pošiljali v konfinacijo na otoke in v oddaljene vasi.

Slovenci kot sovražnik

Za Primorsko je diktatura pomenila načrtno raznarodovanje. Gentilejeva šolska reforma je leta 1923 odpravila pouk v slovenščini, leta 1925 je bila slovenščina prepovedana na sodiščih, od leta 1927 so poitalijančevali priimke in krajevna imena, do leta 1928 so bila razpuščena vsa slovenska društva, časopisi in zadruge. Slovenske duhovnike so preganjali, učitelje premeščali v notranjost Italije. Po ocenah je od 70.000 do 100.000 Slovencev in Hrvatov odšlo v Jugoslavijo in Južno Ameriko (podrobneje na strani Poitalijančevanje).

Posebno sodišče je slovenske in hrvaške obtožence obravnavalo kot nevarnejše od italijanskih antifašistov. Na prvem tržaškem procesu septembra 1930 je štiri mlade Primorce obsodilo na smrt; ustreljeni so bili v Bazovici. Na drugem tržaškem procesu decembra 1941 je izreklo devet smrtnih obsodb, pet je bilo izvršenih. Primorski upor, zlasti organizacija TIGR, je bil zato eno prvih oboroženih protifašističnih gibanj v Evropi (glej Upor 1920–1941).

Ob vzhodni meji je fašizem tako dobil sovražnika, ki ga je potreboval: tujo, »manjvredno« skupnost, ki ogroža narod. Ta podoba je bila hkrati orodje notranje mobilizacije in utemeljitev za osvajanje proti vzhodu, ki se je uresničilo leta 1941 (glej Meja v vojni). Hkrati je fašizem s svojim nasiljem sam ustvaril razmere, v katerih je bil upor prebivalstva neizbežen. Ljudem, ki jim je vzel jezik, šole, društva in priimke, ni pustil drugega izhoda kot odpor, in tako je sam ustvaril sovražnika, ki ga je iskal in potreboval.

Kaj je fašizem naredil po svetu

Libija (1923–1932). Pri »ponovni osvojitvi« Libije sta generala Pietro Badoglio in Rodolfo Graziani v Kirenaiki deportirala približno sto tisoč ljudi, skoraj polovico prebivalstva, v taborišča v puščavi; po ocenah Angela Del Boce jih je tam umrlo okoli štirideset tisoč. Vodjo upora Omarja al Muktarja so po hitrem sojenju septembra 1931 obesili pred zbranimi interniranci.

Etiopija (1935–1941). V napadu na Etiopijo, članico Društva narodov, je italijanska vojska uporabljala bojne strupe, predvsem iperit, čeprav je Italija podpisala Ženevski protokol o njihovi prepovedi. Italija je to desetletja zanikala; šele leta 1996 je obrambno ministrstvo uporabo uradno priznalo, potem ko jo je Del Boca dokazal z dokumenti. Po atentatu na podkralja Grazianija februarja 1937 so Italijani v pokolu v Adis Abebi v treh dneh pobili več tisoč civilistov; ocene segajo od nekaj tisoč do okoli dvajset tisoč. Maja istega leta so v samostanu Debre Libanos ustrelili več sto menihov in romarjev.

Španija (1936–1939). Mussolini je Francu poslal več deset tisoč vojakov in letalstvo. Italijanska letala so marca 1938 tri dni bombardirala Barcelono in ubila okoli tisoč ljudi, večinoma civilistov.

Albanija, Grčija, Jugoslavija (1939–1943). Aprila 1939 je Italija zasedla Albanijo, oktobra 1940 napadla Grčijo, aprila 1941 skupaj z Nemčijo Jugoslavijo. V okupirani Grčiji so bili poboji civilistov, kot v vasi Domenikon februarja 1943; v Sloveniji, na Hrvaškem in v Črni gori talci, požgane vasi in taborišča (glej Vojni zločini in taborišča).

Judje (1938–1945). Rasni zakoni so italijanske Jude oropali pravic. Po letu 1943 je Mussolinijeva Socialna republika sodelovala pri njihovem lovu in deportacijah; iz Italije je bilo v nacistična taborišča odpeljanih okoli osem tisoč Judov, vrnilo se jih je manj kot tisoč.

Zakaj nihče ni odgovarjal

Nemški voditelji so se zagovarjali v Nürnbergu, japonski v Tokiu. Italijanskega Nürnberga ni bilo. Razlogov je več:

• Menjava strani. Po padcu Mussolinija julija 1943 je Italija septembra kapitulirala in oktobra napovedala vojno Nemčiji. Zavezniki so jo obravnavali kot »sobojevnico«, ne kot premagano sovražnico. Maršal Badoglio, ki je vodil vojni v Libiji in Etiopiji, je bil od julija 1943 do junija 1944 predsednik vlade.
• Zaščita zaveznikov. Velika Britanija in ZDA so v hladni vojni potrebovale stabilno, protikomunistično Italijo. Zahtev Jugoslavije, Grčije, Albanije in Etiopije po izročitvi niso podprle, čeprav je mirovna pogodba iz leta 1947 v 45. členu Italijo zavezala k izročitvi osumljencev vojnih zločinov.
• Lastna komisija brez sojenj. Italija je ustanovila preiskovalno komisijo, ki je zbirala gradivo, a ni privedla do nobenega sojenja. Amnestija, ki jo je junija 1946 predlagal pravosodni minister Palmiro Togliatti, in poznejše amnestije so izbrisale večino kazni tudi za zločine na domačih tleh.
• Mit o »dobrem Italijanu«. Filippo Focardi je pokazal, kako je povojna Italija krivdo prenesla na Nemce in na Mussolinija samega, vojsko in ljudstvo pa prikazala kot žrtev. V tem okviru za italijanske zločine ni bilo prostora.

Graziani je bil po vojni obsojen le zaradi sodelovanja z Nemci v Socialni republiki, ne zaradi zločinov v Afriki; od devetnajstih let zapora jih je odslužil nekaj mesecev. Že leta 1946 so nekdanji fašisti ustanovili stranko Italijansko socialno gibanje (MSI), ki je kljub ustavni prepovedi obnavljanja fašistične stranke desetletja sedela v parlamentu.

Viri

Italijanska dela

• De Felice, R. (1965): Mussolini il rivoluzionario 1883–1920. Torino: Einaudi.
• Gentile, E. (1993): Il culto del littorio: la sacralizzazione della politica nell’Italia fascista. Roma–Bari: Laterza.
• Gentile, E. (2002): Fascismo: storia e interpretazione. Roma–Bari: Laterza.
• Del Boca, A. (1986–1988): Gli italiani in Libia, 2 zv. Roma–Bari: Laterza.
• Del Boca, A. (1996): I gas di Mussolini: il fascismo e la guerra d’Etiopia. Roma: Editori Riuniti.
• Del Boca, A. (2005): Italiani, brava gente? Vicenza: Neri Pozza.
• Collotti, E. (ur.) (2000): Fascismo e politica di potenza: politica estera 1922–1939. Milano: La Nuova Italia.
• Rodogno, D. (2003): Il nuovo ordine mediterraneo: le politiche di occupazione dell’Italia fascista in Europa (1940–1943). Torino: Bollati Boringhieri.
• Sala, T. (2008): Il fascismo italiano e gli Slavi del Sud. Trieste: IRSML FVG.
• Vinci, A. (2011): Sentinelle della patria: il fascismo al confine orientale 1918–1941. Roma–Bari: Laterza.
• Conti, D. (2011): Criminali di guerra italiani: accuse, processi e impunità nel secondo dopoguerra. Roma: Odradek.
• Focardi, F. (2013): Il cattivo tedesco e il bravo italiano: la rimozione delle colpe della seconda guerra mondiale. Roma–Bari: Laterza.

Slovenska dela

• Kacin-Wohinz, M. (1990): Prvi antifašizem v Evropi: Primorska 1925–1935. Koper: Lipa.
• Kacin-Wohinz, M., Pirjevec, J. (2000): Zgodovina Slovencev v Italiji 1866–2000. Ljubljana: Nova revija.
• Slovensko-italijanski odnosi 1880–1956. Poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije (2000).

Fotografije: Wikimedia Commons (javna last).