Reško vprašanje

Zgodovina Reke med letoma 1918 in 1924 razkriva brutalen proces nacionalističnega inženiringa, demografskih manipulacij in sistematičnega nasilja, s katerim je italijanska iredenta poskušala izbrisati večkulturno identiteto mesta. Da bi razumeli to agresivno politiko priključevanja in zatiranja vseh nasprotnikov italijanskega imperializma, se je treba najprej potopiti v ozadje predvojne demografske rasti, metodoloških pasti uradnih statistik in specifičnega geografskega paradoksa, ki je zaznamoval to severnojadransko pristanišče.

Demografska eksplozija in mit o »čisti italijanski Reki«

Kot glavno pomorsko in industrijsko središče pod neposredno upravo Budimpešte (corpus separatum) je Reka v zadnjih desetletjih pred prvo svetovno vojno doživela izjemno gospodarsko rast. Ta vzpon je sprožil masovno priseljevanje, saj so tovarna torpedov Whitehead, rafinerija nafte in velike ladjedelnice nenehno potrebovale novo delovno silo.

Zgodovinska analiza uradnih avstro-ogrskih popisov prebivalstva med letoma 1880 in 1910 na prvi pogled kaže strmo rast italijanskega prebivalstva v ožjem mestnem jedru:

V tridesetih letih se je število italijansko govorečih prebivalcev torej skoraj potrojilo. Vendar ta statistika skriva ključno metodološko past. Monarhični popisi namreč niso ugotavljali narodnosti ali pravega maternega jezika, temveč zgolj občevalni jezik (lingua d’uso / Umgangssprache).

Madžarske oblasti so v sodelovanju z lokalno italijansko elito zavestno podpirale italijanščino kot jezik administracije, sodstva, šolstva in gospodarstva z namenom, da nevtralizirajo hrvaške ozemeljske zahteve. Ker je bila italijanščina zgodovinski jezik jadranske trgovine, pomorstva in meščanske elite, so jo morali vsi priseljenci uporabljati v javnem življenju: aktivno družbeno življenje v višjih krogih je pogojevalo italijanščino. Posledično je v vsakdanjem življenju italijansko govorila tudi služinčad v takšnih gospodinjstvih.

Rast števila »Italijanov« je bila tako v veliki meri posledica dveh procesov priseljevanja:

1. Direktni prihod delavcev iz Kraljevine Italije (t. i. regnicoli iz Veneta in Furlanije), ki so s seboj prinesli radikalne nacionalistične ideje.
2. Prisilna ekonomska asimilacija slovanskega zaledja. Tisoči revnih Hrvatov in Slovencev, ki so se priselili iz Gorskega kotarja, Like ali Istre, so morali svoje otroke vpisovati v italijanske šole in prevzeti italijanščino kot občevalni jezik. V statistiki so bili tako avtomatično zabeleženi kot Italijani, s čimer se je načrtno tlačila njihova neitalijanska identiteta.

Konec vojne, zavezniško popuščanje in zasedba mesta

Ko je oktobra 1918 Avstro-Ogrska razpadla, so lokalni Hrvati nemudoma ustanovili Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov za Sušak in Reko. Ta organ je uradno prevzel oblast v imenu novonastale Države SHS in v mesto poklical srbsko vojsko kot del zavezniških sil Antante, kar je med slovanskim prebivalstvom sprožilo val navdušenja.

Vendar je bil to šele začetek agresivnega italijanskega pritiska. Zlorabljajoč predvojne popise o »italijanski večini« so lokalni italijanski nacionalisti vzporedno ustanovili svoj Italijanski narodni svet in zahtevali takojšnjo priključitev Rimu.

Italija se je pri tem oprla na določila Premirja v Villi Giusti z dne 3. novembra 1918. Čeprav tekst premirja Reke sploh ni izrecno omenjal (mesto ni bilo del ozemlja, ki bi ga zavezniki obljubili Italiji z Londonskim sporazumom), je zmagovalcem dajal pravico do zasedbe strateških točk za vzdrževanje reda. Pod močnim italijanskim pritiskom je mednarodno vrhovno poveljstvo kapituliralo. Že 17. novembra 1918 se je morala srbska vojska pod grožnjo neposrednega spopada umakniti čez Rječino na Sušak. Nadzor nad Reko je prevzela medzavezniška okupacijska uprava, v kateri pa so številčno in politično popolnoma dominirale italijanske kraljeve čete, s čimer je bila pot za radikalizacijo odprta.

D’Annunzijev teror in pregon avtonomistov

Septembra 1919 je italijanski nacionalistični pesnik in avanturist Gabriele D’Annunzio z oboroženimi prostovoljci (legionarji) izvedel pohod na Reko. Njegova samooklicana paradržava, Italijanska regenca Kvarnerja (Reggenza Italiana del Carnaro), je v mesto vnesla popoln ideološki teror in gospodarski kaos. Reka je trpela zaradi mednarodne blokade in pomanjkanja hrane, medtem ko so legionarji izvajali sistematično nasilje nad vsemi nasprotniki aneksije.

Ta teror ni bil usmerjen le proti Hrvatom in Slovencem, katerih društva in jezik so bili prepovedani, ampak enako brutalno proti avtohtonim italijanskim avtonomistom. Ti reški Italijani so namreč zavračali podreditev Rimu in so se borili za samostojno, večkulturno Reko, ki bi gospodarsko sodelovala z jugoslovanskim zaledjem. Za italijanske nacionaliste so bili ti avtonomisti »izdajalci rase«, zato so bili izpostavljeni cenzuri, zaplembam premoženja, pretepom in izgonu iz lastnega mesta.

Krvavi božič in fašistični državni udar

Novembra 1920 sta Italija in Kraljevina SHS podpisali Rapalsko pogodbo, s katero sta se dogovorili, da bo Reka postala neodvisna Svobodna država Reka. Ker D’Annunzio pogodbe ni hotel priznati, je uradna italijanska vlada decembra 1920 poslala redno vojsko (kopenske sile in mornarico) pod poveljstvom generala Enrica Caviglie. Ti spopadi, v katerih je padlo več deset ljudi, so v zgodovino stopili kot »krvavi božič« (Natale di sangue). D’Annunzio je bil poražen in je zapustil mesto.

Po njegovem odhodu je redna italijanska vojska začasno prevzela vojaški nadzor nad mestom kot garant stabilnosti, politični nadzor pa je znova prevzel Italijanski narodni svet. Pod to vojaško okupacijo so aprila 1921 izvedli prve demokratične volitve za novonastalo Svobodno državo Reko. Prebivalci so jasno izrazili svojo voljo: prepričljivo je zmagala Avtonomistična stranka pod vodstvom Riccarda Zanelle, ki je zagovarjala sožitje in neodvisnost.

Vendar je bil poskus demokracije hitro zadušen s silo. Italijanski nacionalisti in lokalne fašistične tolpe izida volitev niso hoteli priznati. Marca 1922 so ob tihi podpori italijanskih vojaških krogov izvedli nasilen državni udar. Napadli so vladno palačo in Zanello prisilili v izgnanstvo na Sušak (v Kraljevico). Država je znova potonila v administrativni kaos in finančni zlom.

Končna ukinitev reške samostojnosti

Zadnje dejanje te načrtne ukinitve reške identitete se je zgodilo po tem, ko je v Rimu oblast prevzel Benito Mussolini. Septembra 1923 je izkoristil popolno brezvladje na Reki in v mesto poslal generala Gaetana Giardina, ki je kot vojaški guverner prevzel diktatorska pooblastila pod pretvezo vzpostavljanja reda. To je bil de facto konec reške neodvisnosti.

Svobodna država Reka je bila uradno ukinjena, s čimer so se začela leta najtršega fašističnega raznarodovanja, kjer sta bila vsakršen slovanski utrip in avtonomistična tradicija Reke dokončno prepovedana in preganjana. Rapalska meja se je tako po letu 1924 podaljšala vse do Jadrana: mejna črta je tekla po Rječini, ki je Reko ločila od Sušaka.

Kronologija