Pariška mirovna konferenca in jadransko vprašanje
Pot do rapalske pogodbe razumemo šele v luči povojne diplomatske ureditve Evrope. Na Pariški mirovni konferenci (januar 1919 – januar 1920), ki je s serijo pogodb na novo začrtala meje med zmagovalci in poraženci, je eno osrednjih vprašanj postalo tako imenovano jadransko vprašanje: kje potegniti mejo med Italijo in novonastalo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ter kakšen naj bo prihodnji status Reke (Rijeka).
Italija je aprila 1915 vstopila v prvo svetovno vojno na podlagi tajnega londonskega sporazuma, ki ji je obljubil obsežna ozemlja Avstro-Ogrske. Zaveznice – Velika Britanija, Francija in Rusija – so s tem odobrile zahteve, ki so bile v neposrednem nasprotju z interesi jugoslovanskega gibanja. Ko je vsebina sporazuma prišla v javnost, ga je ameriški predsednik Woodrow Wilson razglasil za neveljavnega: sporazum je nasprotoval načelom narodne samoodločbe, ki jih je Wilson zagovarjal v svojih štirinajstih točkah. Na konferenci je Italija zahtevala tako uveljavitev londonskega sporazuma kot še dodatno priključitev Reke. Wilson je te zahteve zavrnil, predlagal delitev Istrskega polotoka po etnični meji – tako imenovani Wilsonovi liniji – in svobodni status za Reko.
Velika Britanija in Francija londonskega sporazuma nista v celoti podpirali. Razlog je bil pragmatičen: ker je Italija na začetku vojne ostala nevtralna in vanjo vstopila šele po zahtevnih pogajanjih, po presoji britanskih in francoskih diplomatov ni zaslužila vseh obljubljenih ozemelj, zlasti ne v Dalmaciji. Britanski premier David Lloyd George je bil pripravljen podpreti le svobodni status Zadra in Šibenika, francoski premier Georges Clemenceau pa le Zadra.
Črnogorsko vprašanje in hrvaški emigrantski odbori. Od leta 1917 je Italija strateško izkoriščala tako imenovano črnogorsko vprašanje – dilemo o prihodnosti Črne gore po vojni, zlasti vprašanje njene priključitve k Srbiji oziroma novi skupni državi. Z diplomatsko podporo pro-italijanskim Črnogorcem — med katerimi so bili zlasti privrženci detroniziranega kralja Nikolaja I., tasta italijanskega kralja Viktorja Emanuela III., ki je bil poročen z njegovo hčerjo Jeleno Petrović-Njegoš (na italijanskem dvoru znana kot kraljica Elena) — je Rim vršil pritisk na Beograd, da bi postal bolj popustljiv pri pogajanjih o jadranski meji. Vzporedno sta v letih 1920 in 1921 potekala pogajanja med hrvaškimi emigrantskimi odbori, ki so nasprotovali vzpostavitvi Kraljevine SHS, in zastopniki D'Annunzia v Reki. Hrvaška stran je v zameno za podporo pri boju zoper srbsko premoč v novi skupni državi ponujala ozemeljske koncesije Italiji.
Slepa ulica in prehod na dvostranska pogajanja. Konec leta 1919 sta vodilna jugoslovanska pogajalca – nekdanji predsednik vlade Nikola Pašić in zunanji minister Ante Trumbić – ugotovila, da ne moreta doseči dogovora z italijansko stranjo v okviru pariške konference. Na njuno priporočilo so oblasti v Beogradu sklenile, da je vprašanje treba razrešiti z neposrednimi dvostranskimi pogajanji.
Ureditev evropskih meja in položaj Kraljevine SHS
Pariška mirovna konferenca je Kraljevini SHS uredila meje z vsemi sosedami – razen z Italijo. Senžermenska pogodba (10. septembra 1919) je zaprla avstrijska vprašanja, a koroški plebiscit 10. oktobra 1920 – natanko 33 dni pred podpisom rapalske pogodbe – se je za Kraljevino SHS končal z diplomatskim porazom: 59 % glasovalcev se je izreklo za Avstrijo. Neuillyjska pogodba (27. novembra 1919) je uredila bolgarske meje; Bolgarija je morala odstopiti Caribrod (danes Dimitrovgrad), Bosilegrad in okoliška mejna območja. Trianonska pogodba (4. junija 1920) je Madžarski odvzela dve tretjini predvojnega ozemlja: Kraljevini SHS sta pripadla Vojvodina in Prekmurje, Romuniji Transilvanija, Čehoslovaški pa Slovaška. S trianonsko pogodbo so bile formalno urejene meje z vsemi sosedami – edina odprta je ostala meja z Italijo.
Vittoria mutilata – okrnjena zmaga
Kljub zmagi v vojni Italija na pariški konferenci ni dosegla vseh pričakovanih ozemelj – zlasti glede Reke in večjega dela Dalmacije. Pesnik in politik Gabriele D'Annunzio je povojno razočaranje poimenoval vittoria mutilata – okrnjena zmaga. Ta retorika je postala gonilo nacionalistične in nastajajoče fašistične politike; vlada je bila pod hudim pritiskom javnosti, da »popravi« v Parizu izgubljeno.
D'Annunzio ni bil le pesnik z nacionalističnimi vzgibi — bil je neposredni predhodnik fašizma in eden najpomembnejših Mussolinijevih vzornikov. V Reki je med letoma 1919 in 1920 vzpostavil proto-fašistični režim z elementi, ki so postali temelj italijanskega fašizma: množične mitinge s skrbno pripravljeno scenografijo, ritualno klicanje vodje iz nabrežja in odgovore množice (a noi!), črne srajce kot uniformo, simboliko lobanje in kosti, kult akcije in nasilja nad nasprotniki ter zavračanje parlamentarne demokracije. Mussolini je D'Annunzievo politično gledališkost neposredno prevzel in razdelal v sistem. Zgodovinarji dandanes ocenjujejo, da brez reških izkušenj fašizem v svoji prepoznavni obliki verjetno ne bi nastal.
Kraljevina SHS je prišla na pogajanja skrajno oslabljena. Koroški plebiscit je bil izgubljen le mesec dni prej. Madžarski revanšizem – neposredna posledica Trianona – je pomenil stalno grožnjo na severovzhodni meji. Velika Britanija in Francija nista bili pripravljeni podpreti jugoslovanskih zahtev nasproti Italiji, ki je bila zanju strateško pomembnejša zaveznica. Notranji razdori med Srbi, Hrvati in Slovenci so resno obremenjevali enotnost mlade državne skupnosti.
Pogajanja in podpis sporazuma
Neposredna dvostranska pogajanja med Italijo in Kraljevino SHS so se začela 8. novembra 1920 v Santa Margherita Ligure in se zaključila 12. novembra z odločilnim podpisom mejne pogodbe v vili Spinola (danes Vila Pagana). V virih se kot kraj podpisa omenjata tako Rapallo kot Santa Margherita, ker vila stoji tik ob meji med obema krajema.
Italijanski zunanji minister Carlo Sforza je v predhodnih diplomatskih stikih nakazal, da je Italija pripravljena opustiti večino dalmatinskih zahtev v zameno za ugoditev zahtevam na območju severne Istre. Jugoslovanska delegacija pod vodstvom premierja Milenka Vesnića je sprejela kompromis: v zameno za ohranitev večjega dela Dalmacije (brez Zadra in večine otokov) je pristala na razmejitev, ki je celotno zahodno slovensko ozemlje in del Istre prepustila Italiji. Zahtevna točka so bile meje Zadra; Francesco Salata je trdil, da mesto potrebuje zaledje za ekonomsko preživetje. Spor so razrešili šele 11. novembra z dogovorom, da Italiji pripade še otok Lastovo.
Člani delegacij obeh kraljevin
Kraljevino SHS so zastopali predsednik vlade Milenko Vesnić, zunanji minister Ante Trumbić in minister za finance Kosta Stojanović. Na pogajanjih ni bil prisoten noben neposredni zastopnik slovenskega naroda, ki je sestavljal večino prebivalstva zasedenih območij – pogajanja so potekala v začetku novembra, prve volitve v Kraljevini SHS pa so bile šele 28. novembra 1920. Italijo so zastopali predsednik vlade Giovanni Giolitti, zunanji minister grof Carlo Sforza in vojni minister Ivanoe Bonomi; na pogajanjih sta sodelovala tudi Giuseppe Volpi in strokovnjak za mejno vprašanje Francesco Salata. Sforza je po drugi svetovni vojni znova prevzel mesto zunanjega ministra v štirih zaporednih vladah – prav v času, ko se je znova odpiralo vprašanje zahodne meje.
Italija je na pogajanjih nastopila z dvema možnostma: polno uveljavitvijo londonskega sporazuma ali kompromisnim predlogom, po katerem bi se odpovedala večjemu delu Dalmacije. Delegacija Kraljevine SHS je izbrala kompromis: v zameno za ohranitev večjega dela Dalmacije (brez Zadra in večine otokov) je pristala na razmejitev, ki je celotno zahodno slovensko ozemlje in del Istre prepustila Italiji.
Pogodba ni uredila le poteka meje, temveč tudi položaj manjšin. Italija si je od Kraljevine SHS zagotovila polne pravice za svojo skupnost v Dalmaciji. Kraljevina SHS se je nasprotno odpovedala kakršnim koli zahtevam po formalnih zagotovilih za slovensko in hrvaško manjšino v Italiji – Slovenci in Hrvati na zahodu so ostali brez pisnih jamstev, varovani le z ustnimi obljubami parlamentarcev in kralja Viktorja Emanuela III. Parlamentarna zbornica je sicer sprejela resolucijo o zaščiti slovanskega prebivalstva, a ta je ostala brez pravne moči in se je pod naraščajočim pritiskom fašizma kmalu izkazala za prazno obljubo. Zunanji minister Sforza je celo izjavil, da država z bogato kulturno tradicijo ne potrebuje pisnih zagotovil za manjšine.
Vsebina rapalske pogodbe
Rapalska pogodba je v devetih členih uredila mejo med Italijo in Kraljevino SHS, status Reke ter vzajemne pravice:
- 1. člen — določa natančen potek mejne črte (besedilo spodaj);
- 2. člen — Italiji podeljuje Zadar kot enklavo v severni Dalmaciji z natančno določenimi kopenskimi mejami;
- 3. člen — Italiji pripisuje otoke Cres, Lošinj, Lastovo in Palagrožo;
- 4. člen — ustanavlja Svobodno državo Reko z mejami, ki sledijo nekdanjemu corpus separatum, in s koridorjem do italijanske Istre; predmestje Sušak ostane pri Kraljevini SHS;
- 5. člen — ureja skupno komisijo za razmejitev;
- 6. člen — določa, da Italija prevzame del javnega dolga Avstro-Ogrske, ki se nanaša na pridobljena ozemlja;
- 7. člen — ureja lastninske pravice Italijanov v Dalmaciji ter možnost pridobitve italijanskega državljanstva za nekdanje avstroogrske državljane v roku enega leta po podpisu pogodbe;
- 8. člen — določa obveznost sklenitve posebnih sporazumov o ekonomskih, prometnih in pravnih vprašanjih;
- 9. člen — ureja ratifikacijo pogodbe.
1. člen — Potek mejne črte · besedilo povzeto po originalu pogodbeS to pogodbo se bo uredila meja med Kraljevino Italijo ter Kraljevino SHS. Od Mt. Pec (kota 1511 m), ki bo postala tromeja med Italijo, Avstrijo ter Kraljevino SHS, bo nova meja potekala do Mt. Jalovez (kota 2643 m). Meja se bo bolj natančno določila na terenskem pregledu, vendar bo le-ta potekala v smeri sever–jug preko Ponc (kota 2272 m). Od Mt. Jalovez (2643 m) naprej bo meja sledila razvodnici med porečjema Soče ter Save Dolinke (Save Wurzen) vse do Triglava (kota 2863 m). Od tu bo sledila razvodnici med Sočo ter Savo Bohinjko vse do severovzhodnih pobočij Mt. Možic (kota 1602 m). Ta del meje bo šel preko Vogla (kota 2348 m), Lavsevice (kota 2003 m) ter Kuka (kota 2086 m).
Od severovzhodnih pobočij Možica do vzhodnih pobočij gore Porzen (kota 1562 m) bo mejo potrebno določiti na terenu, vendar bo okvirno sledila smeri sever–jug. Od vzhodnih pobočij gore Porzen do zahodnih pobočij gore Blegos (kota 1562 m) bo mejo prav tako potrebno določiti na terenu; dogovorjena je okvirna smer zahod–vzhod, pri čemer vas Dautscha pripade SHS, vas Novake pa Italiji. Od zahodnih pobočij gore Blegos do vzhodnih pobočij gore Bevk (kota 1050 m) bo linija določena naknadno, dogovorjena je smer SV–JZ; naselja Leskouza, Kopačnica in Zavoden pripadejo SHS, oba prelaza pri Podlaniscam pa Italiji.
Od vzhodnih pobočij gore Bevk do zahodnega roba vasi Hotedražica bo linija določena naknadno, pri čemer Javojidor, Ziri, Opale, Hleviščhe, Rovte in Hotedražica pripadejo SHS, gora Prapretpi (kota 1006 m) ter vasi Wresnik, Zavratec in Medwedjeberto pa Italiji. Od tu do vasi Želše bo meja potekala ob zahodnem robu uravnave ob glavni cesti Hotedražica–Planina, tako da bodo Planina, Unec, Želše in Rakek ostali v SHS.
Od vasi Želše do Cabranske bo meja določena na terenu, okvirno pa bo najprej tekla v smeri SZ–JV po vzhodnih pobočjih gore Pomario (kota 1268 m), tako da Dolenja vas, Dolenje Jezero in Otok ostanejo v SHS, kote 875 m, 985 m in 983 m pa pri Italiji. Od tu bo potekala po spodnjih vzhodnih pobočjih Bičke Gore (1236 m) in Pleca Gora (1067 m), tako da bo vas Leskova dolina italijanska. Linija bo nato sledila križišču pri koti 912 m (zahodno od Škodnika), koti 1146 m vzhodno od Cifri (kota 1399 m) ter dosegla Cabransko, ki bo ostala na italijanskem ozemlju skupaj z glavno cesto ob spodnjih vzhodnih pobočjih gore Nevoso od Leskove doline do Cabranske.
Od Cabranske do Griže (kota 502 m) bo okvirna linija tekla v smeri SV–JZ, šla vzhodno od gore Terstenico (Terstinik, kota 1243 m), se dotaknila kote 817 m (JV od Suhove) in šla južno od Zidovja (kota 660 m). Vasi Clana in Bresa bosta pripadli Italiji, vas Studena pa SHS. Od Griže do meje države Reke bo meja potekala okvirno od severa proti jugu do glavne ceste Rupa–Castua in nekje do polovice poti med Jussici ter Spincici; prečkala bo cesto in šla po zahodni meji zaselkov Miseri in Drinistici, ki bodo ostali v SHS, ter se priključila glavni cesti Mattuglie–Castua na vrhu hriba, kjer se cesti srečata vzhodno od Mattuglie. Nato se bo priključila cesti Fiume–Castua in severni meji Svobodne države Reka.
Natančen kraj stika je severna meja zaselka Ruberi – tam, kjer se od glavne ceste odcepi kolovoz, okoli 500 m južno od kraja, kjer se vse tri ceste srečajo zahodno od Castue. Do izgradnje normalnega cestnega omrežja na italijanskem ozemlju se vse tri ceste lahko uporabljajo s strani Italije ter Svobodne države Reka.
Pogodba vsebuje tudi določitev meje pri Zadru ter razmejitev na morju — otoka Cres in Lošinj sta z njo pripadla Italiji. Poleg tega ureja ustanovitev Svobodne države Reka.
▶ Izvirno besedilo Rapalske pogodbe (forost.ungarisches-institut.de, PDF)
Natančno zakoličenje začrtanih meja je bilo prepuščeno skupni komisiji za razmejitev z enakovrednim zastopstvom obeh kraljevin. Morebitna nesoglasja pri določanju posameznih odsekov bi dokončno rešil predsednik švicarske konfederacije. Pogodbi je priložen zemljevid v merilu 1 : 200.000 z mejami iz 1. in 4. člena. Obe kraljevini sta se zavezali, da v roku dveh mesecev po podpisu skličeta konferenco strokovnjakov za pripravo skupnega predloga o izmeri, finančnih stroških in medsebojnih obveznostih. Izvirnik pogodbe je v italijanščini; v primeru spora je mednarodno veljavna le ta različica.
Ratifikacija Rapalske pogodbe
Italija je pogodbo ratificirala 27. novembra 1920, Kraljevina SHS pa 2. februarja 1921.
V italijanskem parlamentu je za pogodbo glasovalo 253 poslancev, proti jih je bilo 14, 50 pa se je vzdržalo. Proti so glasovali nacionalisti in nastajajoče fašistično gibanje – ker pogodba Italiji ni prisodila Dalmacije in Reke. Milica Kacin-Wohinz navaja, da so se italijanski socialisti vzdržali glasovanja, ker pogodba ni vsebovala vzajemnih jamstev za narodne manjšine na obeh straneh nove meje.
Več o okoliščinah podpisa in ratifikacije rapalske pogodbe v prispevku Žana Grma na zgodovina.si:
http://zgodovina.si/crne-so-sence-pale-cez-kras-crne-sence-zakrile-so-nas-nastanek-rapalske-meje-leta-1920/
V video posnetku spletnega strokovnega posveta ob stoletnici Rapalske pogodbe sta zajeti predavanji dr. Andreja Rahtena in dr. Gorazda Bajca:
Spletni strokovni posvet »STOLETNICA RAPALSKE POGODBE«
Odzivi in posledice
D'Annunzio je pogodbo 17. novembra 1920 javno obsodil; štiri dni pozneje je Italijansko regenstvo Carnaro razglasilo vojno Italiji. Rimska vlada je konec decembra 1920 z mornariškim obstreljevanjem Reke D'Annunzia prisilila k umiku – ta epizoda je v zgodovino vstopila kot Krvavi božič (Natale di sangue). Svobodna država Reka, kakršno je predvidela pogodba, ni dolgo preživela: Italija jo je priključila z Rimsko pogodbo leta 1924.
Priključitev približno pol milijona Slovencev in Hrvatov k Italiji je v Kraljevini SHS sprožila val protestov. Trumbić je 6. decembra 1920 javno priznal žalost ob ozemeljskih izgubah, a jih označil za neizogibne glede na dano razmerje sil. Hrvaški in slovenski glasovi so Beogradu očitali, da so srbski interesi prevladali nad skupnimi.
Rapalska meja je ostala trajna rana v kolektivnem spominu Slovencev in Hrvatov. Večina ozemelj, ki jih je Italija pridobila z rapalsko pogodbo, se je po drugi svetovni vojni vrnila k Jugoslaviji – a šele s Pariško mirovno pogodbo (1947), z Londonskim memorandumom (1954) in Osimskim sporazumom (1975).