Zgodovinsko društvo Rapalska meja rapalskameja.si · 1920–1947
Rapalska meja · 1920–1947

Morganova linija in Pariška mirovna pogodba

Konec rapalskega obdobja — od demarkacijske črte 1945 do podpisa Pariške mirovne pogodbe 10. februarja 1947


Morganova linija

Morganova linija (ali Morganova črta) je bila demarkacijska črta, določena po drugi svetovni vojni na območju takratne Julijske krajine. Razmejevala je dve vojaški upravi: jugoslovansko na vzhodnem delu in zavezniško na zahodnem.

Ime je dobila po britanskem generalu W. D. Morganu, načelniku štaba pri feldmaršalu Haroldu Alexandru. Morgan je bil poslan v Beograd, kjer je 8. in 9. maja 1945 na pogajanjih z maršalom Josipom Brozom Titom zaman skušal doseči umik Jugoslovanske armade. Američani in angleži so imeli upravo zahodno od te črte (cona A Julijske krajine), Jugoslovanska armada pa vzhodno (cona B) — dokler ne bi mirovna konferenca dokončno odločila o tem ozemlju. Pod zavezniško upravo je poleg tega prišlo še pristanišče Pulj v Istri.

julij – oktober 1946 Pariška mirovna konferenca

Pariška mirovna konferenca 1946 in mirovna pogodba 1947

Od julija do oktobra 1946 so se v Parizu zbrali predstavniki enaindvajsetih zavezniških držav, da bi določili pogoje miru s poraženimi evropskimi državami. Pogodbe so bile sklenjene z Italijo, Madžarsko, Romunijo, Bolgarijo in Finsko. Pri tem velja ločiti: Italija je bila ustanovna članica sil osi in podpisnica Trojnega pakta skupaj z Nemčijo in Japonsko, medtem ko so se Madžarska, Romunija, Bolgarija in Finska paktu pridružile pozneje z različno stopnjo zavezništva. Pogodbe so omenjenim državam omogočile vrnitev v mednarodno skupnost in kvalifikacijo za članstvo v Združenih narodih, hkrati pa so vključevale določbe o vojnih reparacijah, manjšinskih pravicah in teritorialnih prilagoditvah. Pogodbe so bile podpisane 10. februarja 1947 v Parizu.

Ključne teritorialne spremembe so bile: Italija je morala prepustiti Jugoslaviji večji del Julijske krajine ter Dodekaneze Grčiji, Franciji pa La Brigue in dolino Tende. Italija je bila dolžna uradno priznati albansko neodvisnost — Albanija je bila namreč od leta 1939 v personalni uniji z italijansko monarhijo. Trst je postal svobodno ozemlje pod mednarodno upravo, kar je ostalo v veljavi do leta 1954.

Jugoslavija je s pogodbo pridobila nazaj izgubljene dele Kranjske in Primorja. Rapalska meja je Italiji leta 1920 prisodila celotno nekdanje Avstrijsko primorje ter dele Kranjske, vključno z Idrijo, Vipavo, Postojno, Pivko, Ilirsko Bistrico in tedanjo občino Bela Peč pri Ratečah. Po pariški pogodbi leta 1947 je Italija vseeno obdržala del Kranjske - občino Bela Peč z dolino Rateških — danes Belopeških — jezer.

Spor o meji med Italijo in Jugoslavijo

Najtežje pogajalsko vprašanje je bila meja med Italijo in Jugoslavijo. Osrednjo vlogo pri pripravi pogodb je imel Svet zunanjih ministrov štirih velesil — ZDA, Sovjetske zveze, Velike Britanije in Francije. Na njegovem zasedanju v Parizu od aprila do maja 1946 noben predlog ni zadovoljil obeh strani. Na mizi so bili trije predlogi:

ZDA in Velika Britanija
Wilsonova linija — Celotna zahodna Istra pripisana Italiji.
Sovjetska zveza · jugoslovanski predlog
Jugoslovanski predlog — Celotno slovensko etnično ozemlje, vključno s Trstom, priključeno Jugoslaviji.
Francija · april 1946  ✓  sprejeto
Kompromisna linija — Delitev Goriške; Trst kot Svobodno tržaško ozemlje. Sprejeto s kvalificirano dvotretjinsko večino.

Svet zunanjih ministrov je septembra 1945 v Londonu sklenil, da mora nova meja slediti etnični črti, ki kar najmanj pušča prebivalstva pod tujo oblastjo, ob upoštevanju gospodarskih potreb zadevnega prebivalstva. Na tej podlagi je francoski strokovnjak aprila 1946 predložil kompromisno linijo.

Francoski predlog naj bi, po francoski oceni, pod jugoslovansko oblastjo pustil 128.000 Italijanov in pod italijansko 115.000 Slovencev. Hrvati so z Reko in Istro pridobili celotno etnično ozemlje — torej linijo, ki bi zadostila večjemu delu jugoslovanskih ozemljskih zahtev ter Italiji pustila vse pretežno italijanske predele s slovensko manjšino. Kompromis je razdelil Goriško: mesto Gorica z bližnjo okolico je ostalo v Italiji, večji pretežno podeželski del pa je bil prisojen Jugoslaviji. Za Trst in pas ob obali do Devina je bila predvidena internacionalizacija v obliki Svobodnega tržaškega ozemlja. Pariška konferenca je s kvalificirano dvotretjinsko večino sprejela francoski kompromisni predlog, ki je bil v osnovi skladen s stališči britanske in ameriške vlade.

Argumenti strani

Italijanski argumenti

Italija je nastopila z zgodovinskim, demografskim in gospodarskim argumentom. Ivanoe Bonomi, nekdanji italijanski premier, ki je leta 1920 kot vojni minister neposredno sodeloval pri pogajanju in podpisu Rapalske pogodbe — torej meje, katere popravka je Jugoslavija zdaj zahtevala — je pred komisijo poudaril, da je gornja dolina Soče geografsko in prometno navezana na Benečijo, da bi priključitev Julijske krajine Jugoslaviji prepustila tujim rokam italijansko industrijo in hidroelektrarne ter da mora Svobodno tržaško ozemlje imeti železniško zvezo s Srednjo Evropo, ki ne bi potekala skozi Jugoslavijo. Zahodni zavezniki so proti jugoslovanskemu zahtevku po Trstu navajali, da ima mesto italijansko večino, katere narodni obstoj bi bil ogrožen v okviru Jugoslavije, in da bi priključitev Trsta Jugoslaviji ogrozila delovanje tržaškega pristanišča kot mednarodnega prometnega vozlišča.

Na sami konferenci je italijanski premier Alcide De Gasperi nastopil z argumentom, da je nova Italija demokratična in antifašistična ter si zasluži obravnavo zaveznice, ne poražene države. Ta argument je bil sicer politično razumljiv, a zgodovinsko nepravilen: že 13. julija 1920 — dva meseca pred podpisom Rapalske pogodbe in dobri dve leti pred Mussolinijevim prevzemom oblasti — so fašistične škvadre ob pasivnosti italijanskih oblasti požgale Narodni dom v Trstu, osrednji simbol slovenskega kulturnega in gospodarskega življenja v mestu. Do konca leta 1921 je bilo v Julijski krajini požganih in razdejanih 134 zgradb, od tega kar 100 sedežev slovenskega organiziranega življenja — vse to pred formalnim nastopom fašizma na oblast oktobra 1922. Nasilje nad Slovenci torej ni bilo zgolj sad fašistične državne politike, temveč je pred njo, z njo in prek nje segal globlje v italijanski odnos do slovenskega prebivalstva na zasedenem ozemlju.

Izpostavljeno · povojno nasilje in Gladio

Dan po uveljavitvi pariške pogodbe, 15. septembra 1947, so se v Gorici zgodili vsesplošni napadi na slovensko lastnino — trgovine, gostilne, kulturne domove in sedeže organizacij. Oblasti so ostale pasivne - enako kot pred fašističnim prevzemom 1922. V obdobju hladne vojne je slovenska identiteta v Italiji postala ideološko orodje: slovenska skupnost v Beneški Sloveniji je bila označena za peto kolono Titove Jugoslavije in je doživljala intenzivne raznarodovalne pritiske, med drugim s strani paravojaške organizacije Gladio.

Gladio je bila tajna mreža oboroženih celic, ki jo je po vojni vzpostavila zveza NATO v okviru načrtovanja odpora ob morebitni sovjetski invaziji, v praksi pa je v Italiji delovala tudi kot instrument pritiska na skupnosti, ki so jih oblasti označile za potencialno prokomunistične. Slovence so po vojni izenačevali s komunizmom in jih obravnavali kot potencialne izdajalce in vohune, čeprav so bili v večini primerov lojalni italijanski državi. Na območjih z slovenskim prebivalstvom je bila organizacija Gladio posebno aktivna, vzporedno pa so oblasti spodbujale odpiranje italijanskih šol in vrtcev ter izseljevanje domačinov v industrijska središča — z namenom čim hitrejše asimilacije preostale skupnosti.

Zamolčano povojno nasilje nad goriškimi Slovenci · primorski.eu

Jugoslovanski argumenti

Jugoslavija je zahtevala celovito spremembo rapalske meje na podlagi etničnega načela. Sklicevala se je na slovensko poselitev vzdolž obale in v neposrednem zaledju Trsta ter na partizanski prispevek v vojni. Po četrt stoletja italijanske zasedbe je lokalno prebivalstvo z napisi, zastavljanjem in zborovanji ob prihodu mednarodne komisije jasno in javno izkazovalo voljo po priključitvi Jugoslaviji. Tito je zavrnil „francosko linijo“ kot nesprejemljivo in opozoril, da bi njen sprejem imel „žalostne ekonomske in še hujše politične ter moralne posledice“ — jugoslovanski narod bi čutil, da po vseh žrtvah za zavezniško stvar ni deležen pravične obravnave, medtem ko se nekdanjemu agresorju ugodi. Jugoslavija je bila pripravljena zagotoviti vse manjšinske garancije in sprejeti mednarodni nadzor.

Izpostavljeno · Pariška mirovna konferenca 1919 in manjšinske pravice

Pariška mirovna konferenca 1919 je bila zgrajena na Wilsonovem načelu samoodločbe narodov in zaščite manjšin. Italija je ozemlja z velikim deležem slovenskega in hrvaškega prebivalstva pridobila kljub nasprotovanju Woodrowa Wilsona in ne na podlagi etničnega načela, temveč tajnega Londonskega pakta iz leta 1915. Že pred podpisom Rapalske pogodbe je nova italijanska uprava prepovedala 400 slovensko-hrvaških kulturnih, športnih in poklicnih organizacij ter zaprla 488 slovenskih in hrvaških osnovnih šol. Fašistična šolska reforma leta 1923 je slovenščino kot učni jezik ukinila v vseh državnih šolah na priključenem ozemlju. Ko je Italija leta 1946 zatrjevala, da je demokratična in antifašistična, je za seboj imela četrt stoletja sistematičnega raznarojevanja — in polno odgovornost za agresijo ter vojne zločine med letoma 1941 in 1943.

Italianization · Wikipedia · Italian war crimes · Wikipedia · Rab concentration camp · Wikipedia

Osrednji jugoslovanski argument je bila vloga Italije v drugi svetovni vojni: Italija je bila agresor (že tretjič - 1866, 1915 in 1941). Aprila 1941 je skupaj z Nemčijo in Madžarsko napadla Kraljevino Jugoslavijo in na zasedenem slovenskem ozemlju vzpostavila Provinco Ljubljana. Med dveletno okupacijo je generallajtnant Mario Roatta z Cirkularo 3C odredil streljanje talcev, rušenje hiš in celih vasi ter deportacijo slovenskega civilnega prebivalstva — z izrecnim ciljem njegove nadomestitve z italijanskimi naseljenci. Iz Province Ljubljana je bilo deportiranih 25.000 oseb — 7,5 % celotnega prebivalstva province, eden od najdrastičnejših ukrepov te vrste v vsej Evropi. Interniranci so bili nameščeni v italijanskih koncentracijskih taboriščih: v taborišču Rab je letna smrtnost dosegla 18 % — po ugotovitvah zgodovinarjev več kot v nacističnem Buchenwaldu; v Gonarsih je umrlo več kot 500 internirancev, med njimi 93 otrok. Ljubljana je bila edino evropsko glavno mesto, ki so ga okupatorji v celoti obdali z bodečo žico, rovi in bunkerji. Slovensko zgodovinopisje je ugotovilo vsaj 6.400 civilnih žrtev pod italijansko zasedbo. Jugoslovansko zahtevo po izročitvi 1.200 italijanskih vojnih zločincev so zahodni zavezniki zavrnili iz strateških razlogov hladne vojne; nobeden od odgovornih ni bil nikoli sojen.

Primer · Mario Roatta — obsodba razveljavljena

10. novembra 1943 so zavezniki na zahtevo Jugoslavije zahtevali od maršala Badoglia, da razreši Roatto z mesta načelnika generalštaba. Razrešen je bil 12. novembra. Leta 1944 so ga Italijani aretirali zaradi vojnih zločinov; jugoslovanska zahteva po izročitvi je bila zavrnjena — Britanci so jo blokirali, da bi okrepili antikomunistični položaj italijanske vlade. 5. marca 1945 je Roatta pobegnil iz rimske vojaške bolnišnice Virgilio. Aretacija je sprožila množični protest pred kraljevim dvorcem, ki je prerasel v nemire z eno smrtno žrtvijo. Za Roattov prijetjem je bila razpisana nagrada milijon lir. Roatta je pobegnil v Španijo pod zaščito diktatorja Francisca Franca. V odsotnosti je bil obsojen na dosmrtno ječo in eno leto samice. Italijansko višje sodišče je leta 1948 obsodbo razveljavilo. Roatta se je leta 1966 vrnil v Rim, kjer je umrl 7. januarja 1968 — nikoli sojen za zločine nad slovenskim civilnim prebivalstvom.

Mario Roatta · Wikipedia · The Forgotten War Crimes of Fascist Italy · History Guild

Vloga velesil

Pogajanja so potekala v senci nastajajočega hladnega vojnega razcepa. Konferenco je zaznamovalo naraščanje napetosti med vzhodom in zahodom z nasprotujočimi si pogledi na vojno dediščino in strukturo mednarodnih odnosov. Sovjetska zveza je podpirala jugoslovanski zahtevek. ZDA in Velika Britanija sta podpirali ohranitev čim večjega dela ozemlja pri Italiji, deloma iz strateških razlogov — Italija je bila ključna za njune interese v Sredozemlju — deloma pa zato, da bi preprečili širitev jugoslovanskega, in posredno sovjetskega, vpliva na Jadran. Pod grožnjo vojaške intervencije so zavezniki zahtevali umik jugoslovanskih sil iz Trsta in Gorice. Vprašanje Trsta je ostalo nerešeno vse do Londonskega memoranduma leta 1954, dokončna razmejitev pa je bila potrjena z Osimskimi sporazumi leta 1975.

Pariška mirovna pogodba 1947

Mirovna pogodba z Italijo je bila podpisana 10. februarja 1947 v Parizu in je začela veljati 15. septembra istega leta. Z njo je bil odpravljen rapalski režim iz leta 1920, po katerem je znaten del slovenskega ozemlja pripadel Italiji. Kljub izjemnemu pomenu za Slovenijo je moralo preteči pol stoletja, preden je bilo celovito besedilo pogodbe prevedeno v slovenščino.

Ozemeljske, politične in nasledstvene klavzule

Pariška mirovna pogodba · Ministrstvo za zunanje zadeve RS, Ljubljana 1997

Najpomembnejši del Mirovne pogodbe z Italijo so za Slovenijo nedvomno določbe o mejah. Z njimi je bil odpravljen rapalski režim iz leta 1920, po katerem je znaten del popolnoma slovenskega avtohtonega ozemlja pripadel Italiji. Vendar pa Mirovna pogodba ni v celoti začrtala sedanje slovensko-italijanske meje.

Drugi sklop določb, ki zaslužijo posebno pozornost, so politične klavzule. Z njimi se je Italija kot država premaganka odrekla fašistični ideologiji in se zavezala, da bo razpustila obstoječe fašistične organizacije in da ne bo dopustila ustanovitve novih organizacij, ki bi ljudem kratile demokratične pravice.

Po nasledstvenih določbah v Prilogi XIV je državno in paradržavno premoženje italijanske države — vključno s premoženjem fašistične stranke in njenih pomožnih organizacij — po teritorialnem načelu brezplačno prešlo na države naslednice.

Slovenska delegacija v Parizu

Pariška mirovna pogodba · Ministrstvo za zunanje zadeve RS, Ljubljana 1997

Na pogajanjih za sklenitev Mirovne pogodbe na konferenci v Parizu so sodelovali številni znani Slovenci. Vodja delegacije je bil Edvard Kardelj, eden izmed štirih namestnikov vodje delegacije je bil Boris Kidrič. Delegati so bili dr. Aleš Bebler, dr. Drago Marušič in dr. Joža Vilfan (generalni tajnik delegacije); med svetovalci dr. Dušan Kermavner in dr. Anton Vratuša. Med eksperti so bili dr. Lavo Čermelj, ing. Lojze Dular, dr. Bogo Grafenauer in dr. Fran Zwitter. Janez Stanovnik je opravljal dolžnost posebnega tajnika vodje delegacije, tajnika sta bila dr. Janvid Flere in dr. Dušan Pirjevec.

Primerjava nekdanje rapalske in sedanje državne meje pri Ratečah
Današnja državna meja z Italijo (1947) in potek nekdanje rapalske meje. Odsek od Peči (tromeja) do V konca Špica je ostal enak. S tanko rdečo črto je označena nekdanja rapalska meja.
Točka odcepitve sedanje meje od nekdanje rapalske meje
Točka, kjer se sedanja državna meja odcepi od nekdanje rapalske meje. Nekdanji mejnik XII sektorja 3 je preurejen v sektorski mejnik 4. Desno V konca Špica, v ozadju dolina Tamar in Slemenova Špica.

Potek meje po pogodbi — I. del, I. poglavje

3. člen — meja med Italijo in Jugoslavijo

  1. nova meja sledi črti, ki poteka od stičišča mej Avstrije, Italije in Jugoslavije, kakršne so bile 1. januarja 1938, in proti jugu sledi meji med Jugoslavijo in Italijo iz leta 1938 do stičišča te meje z upravno mejo med italijanskima provincama Furlanija (Videm) in Gorica;
  2. od te točke se črta spoji z omenjeno upravno mejo do točke, ki leži približno 0,5 km severno od vasi Mirnik v dolini reke Idrije;
  3. na tej točki črta zapusti upravno mejo, ki ločuje italijanski provinci Furlanija in Gorica, in se nadaljuje proti vzhodu do točke, ki je približno 0,5 km zahodno od vasi Vrhovlje pri Kožbani, in se od tam usmeri proti jugu med dolinama rečic Karnica in Kožbanjšček do točke, ki leži približno 1 km jugozahodno od vasi Fojana, potem ko zavije tako, da seka reko Reko na točki, ki leži približno 1,5 km vzhodno od reke Idrije, in na vzhodni strani pušča cesto, ki pelje iz vasi Kožbane skozi Neblo v Dobrovo;
  4. črta se nadaljuje proti jugovzhodu in poteka neposredno južno od ceste med kotama 111 in 172, južno od ceste Vipolže–Uklanci čez koti 57 in 122, pri čemer seka to cesto približno 100 m vzhodno od kote 122, od tam pa zavije proti severu v smeri točke, ki je 350 m jugovzhodno od kote 266;
  5. črta poteka približno 0,5 km severno od vasi Števerjan, se raztegne proti vzhodu do Sabotina (kota 610), pri čemer pušča Podsabotin na severu;
  6. od Sabotina se črta usmeri proti jugu, prečka reko Sočo pri kraju Solkan, katerega pušča v Jugoslaviji, in poteka neposredno po zahodni strani železniške proge Kanal–Dornberk do točke, ki leži približno 750 m južno od ceste Gorica–Ajševica;
  7. črta se loči od železniške proge in zavije proti jugozahodu, pri čemer ostaja Šempeter v Jugoslaviji, okrevališče in cesta, ki nanj mejita, pa v Italiji; približno 700 m od postaje Gorica–Sv. Marko prečka železniški priključek med zgoraj omenjeno progo in progo Zagraj–Krmin, obide goriško pokopališče (v Italiji), poteka med glavno cesto št. 55 Gorica–Trst (v Italiji) in križiščem na koti 54, pri čemer ostajata Vrtojba in Miren v Jugoslaviji, ter doseže točko pri koti 49;
  8. od tam se črta nadaljuje proti jugu čez kraško planoto približno 1 km vzhodno od glavne ceste št. 55, pri čemer pušča na vzhodu Opalje Selo in na zahodu Jamije;
  9. od točke, ki je približno 1 km vzhodno od vasi Jamije, črta sledi upravni meji med provincama Gorica in Trst do točke, ki je približno 2 km severovzhodno od vasi Štivan in 0,5 km severozahodno od kote 208 — stičišče mej Jugoslavije, Italije in Svobodnega tržaškega ozemlja.

4. člen — meja med Italijo in Svobodnim tržaškim ozemljem

  1. mejna črta poteka od stičišča mej Jugoslavije, Italije in STO pri koti 208 in se usmeri proti jugozahodu do točke ob glavni cesti št. 14, približno 1 km severozahodno od križišča glavnih cest št. 55 in 14, ki povezujeta Gorico oziroma Tržič z mestom Trst;
  2. črta se usmeri proti jugu do točke v Pancanskem zalivu, ki je enako oddaljena od Rta Zdobe ob ustju reke Soče in Devinskega gradu pri kraju Devin, nekako 3,3 km južno od točke, kjer — približno 2 km severozahodno od Devina — zapusti obalo;
  3. črta seže do odprtega morja, pri čemer je enako oddaljena od italijanske obale in od obale Svobodnega tržaškega ozemlja.

Komisiji za meje

Natančni potek mej, določenih v 3. in 4. členu, določita na kraju samem komisiji iz predstavnikov obeh prizadetih vlad. Komisiji začneta z delom takoj po uveljavitvi pogodbe in ga zaključita v roku šestih mesecev. Vprašanja, o katerih se komisiji ne moreta sporazumeti, so predložena veleposlanikom Sovjetske zveze, Združenega kraljestva, ZDA in Francije v Rimu. Stroške komisij nosita prizadeti vladi vsaka do polovice.

Komisijama je dovoljeno odstopiti za 0,5 km od določene črte, da mejo prilagodita krajevnim geografskim in gospodarskim okoliščinam — pod pogojem, da s tem ne spremenita suverenosti nad nobenim krajem z več kot 500 prebivalci, nobeno železniško progo, nobeno glavno cesto niti nobenim oskrbovališčem z vodo ali elektriko.