1918 – 1921

Država Slovencev, Hrvatov in Srbov

Na Kongresnem trgu v Ljubljani se je 29. oktobra 1918 zbralo nad 30.000 ljudi, da bi bili priča razglasitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS) — prve suverene politične tvorbe, v kateri so Slovenci dosegli samoodločbo naroda. Hrvaški sabor je istega dne v Zagrebu glasoval za prekinitev državnopravnih razmerij z Avstro-Ogrsko. Nova država je prevzela upravo nad slovenskim, hrvaškim in srbskim ozemljem znotraj Avstro-Ogrske.

Država SHS je bila konfederativna tvorba: vrhovni organ je bil Narodni svet SHS v Zagrebu (ustanovljen 5.–7. oktobra 1918), za Slovenijo pa je izvršilno oblast opravljala Narodna vlada za Slovenijo v Ljubljani, ustanovljena 31. oktobra 1918. Pokrajinski odseki Narodnega sveta so prevzeli upravo v posameznih deželah — med njimi v Gorici in delno v Trstu.

Narodni svet prevzema oblast — Gorica in Trst

Italija ob prihodu svojih vojakov novembra 1918 ni zasedla praznega upravnega prostora. Država SHS je na teh ozemljih že vzpostavila legitimne demokratične organe oblasti, ki jih je italijanska vojska nasilno odpravila.

V Gorici je Pokrajinski odsek Narodnega sveta deloval že od 13. septembra 1918. 1. novembra 1918 je v imenu Države SHS prevzel celotno javno upravo nad slovenskim delom Goriško-gradiščanske dežele, vključno z mestom Gorico. Zaščito je zagotavljal 2. gorski strelski polk — približno 2.000 mož, ki so 2. novembra prispeli ter na Rojcah pri Gorici zaprisegli kot narodne straže in prevzeli varovanje ključnih javnih zavodov, med njimi železniške postaje.

V Trstu je Narodni svet SHS deloval kot prva demokratična predstavniška pobuda tega večjezičnega mesta. Zastopal je slovensko in hrvaško večino, ki jo je v mestu in zaledju štela včasih avstrijska administracija pod večjezičnimi razmerami.

Premirje v Villi Giusti

Premirje so predstavniki Avstro-Ogrske in Italije podpisali 3. novembra 1918 ob 15. uri v padovski Villi Giusti. Besedilo so 31. oktobra 1918 v Parizu uskladile vse članice antante, vključno s Srbijo. Za zasedbo slovenskega ozemlja sta ključna 3. in 4. člen prvega (vojnega) dela ter 1. in 5. člen dodatka k pogodbi.

Tretji člen opredeljuje t. i. izpraznjeno območje Avstro-Ogrske, ki ga zasedejo antantne sile. Četrti člen jim zagotavlja prosto gibanje po preostanku avstro-ogrskega ozemlja za vzdrževanje javnega reda ali morebitne operacije proti Nemčiji.

Demarkacijska črta je na območju današnje Slovenije tekla od Mangarta prek razvodnice Julijskih Alp do prelazov Petrovo Brdo, Kladje in Ledinsko Razpotje nad Idrijo. Od tod je zaobšla Savsko kotlino in se spustila do Snežnika, nato pa do morja; izpraznjeno območje je zajelo tudi Kastav, Matulji in Volosko. Od poznejše rapalske meje se je razlikovala zlasti v osrednjem delu, kjer so pod izpraznjeno območje sodili še Planina, Logatec, Unec in Rakek.

Dodatek k pogodbi ureja praktični potek zasedbe in umika. 1. člen zapoveduje ohranitev vsaj trikilometrske razdalje med vojskama; 5. člen pa določa dvostopenjski umik Avstro-Ogrske, katerega izhodišče je bil 4. november ob 15. uri.

V prvi fazi (rok: 9. november ob 15. uri) je morala avstro-ogrska vojska zapustiti območje zahodno od t. i. rumene demarkacijske črte. V drugi, dokončni fazi (rok: 19. november ob 15. uri) se je morala umakniti za modro oziroma glavno demarkacijsko črto iz 3. člena. Skupaj je imela vojska za umik petnajst dni.

Kronika — od razglasitve do pregona (29. okt – 23. nov 1918)

Guverner in struktura oblasti

Generallajtnant Carlo Petitti di Roreto je že 3. novembra 1918 prevzel pooblastila vojnega guvernerja za ozemlje, ki so ga Italijani poimenovali Venezia Giulia. Guvernatorat je bil vojni organ, ki je izvrševal civilno oblast, prejšnje zakonodaje Avstro-Ogrske pa ni nemudoma odpravil — guverner je lahko izdajal nove odloke in uredbe z močjo zakona.

Administrativno je uprava delovala pod Segretariato Generale per gli Affari Civili (Generalni sekretariat za civilne zadeve), ki je bil del Vrhovnega poveljstva Italije. Petitti je vladal brez lokalnega predstavništva, brez parlamenta in brez kakršnekoli avtonomije podrejenih oblasti.

Zgodnji odloki — november 1918

Že v prvih dneh zasedbe je guverneriat izdal vrsto odlokov z neposrednimi učinki na lokalno prebivalstvo:

Sočasno je guverneriat uvedel še:

• cenzuro tiska in prepoved nelicenciranega tiskanja;
• prepoved nedovoljenega gibanja prek demarkacijske črte;
• prepoved javnih shodov brez predhodnega dovoljenja;
• razorožitev narodnih straž (guardie nazionali), ki so se formirale ob razpadu Avstro-Ogrske.

Ukrepi proti lokalnemu prebivalstvu

Italijanščina je bila razglašena za edini uradni jezik — čeprav jo je govorila manjšina prebivalstva zasedenih ozemelj. Uničevanje slovenskih in jugoslovanskih simbolov je postalo vsakodnevna naloga novih oblasti.

Avstrijski in slovenski uradniki ter pisarniško osebje so bili razpuščeni in izgnani ter nadomeščeni z uradniki iz Italije. Poseben pritisk so občutili izobraženi sloji: učitelji, duhovniki in javni uradniki slovenskega porekla, ki so se že v prvih tednih začeli preseljevati v Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov.

Poleg posameznih deportacij so oblasti izvajale tudi kolektivne internacije oseb, označenih kot anti-italiani. Ropanje lastnine in živil s strani vojnih enot so zabeležile jugoslovanske oblasti, ki so pritožbe zbirale prek Urada za zasedeno ozemlje.

Slovensko šolstvo in kulturne ustanove

Vojaška uprava je že med letoma 1918 in 1920 začela postopno razgrajevati slovensko javno življenje. Zapirala je višje šole s slovenskim ali hrvaškim učnim jezikom — med prvimi klasično gimnazijo v Pazinu in srednjo šolo v Voloski (1918). Kulturna društva in čitalnice so bile pod stalnim nadzorom, slovensko tiskano besedilo pa pod cenzuro.

Prehod na civilno upravo — julij 1919

S kraljevskim odlokom (Regio Decreto) št. 1251 z dne 24. julija 1919 je Italija vojaško upravo v Julijski krajini in Beneški Tridentini formalno nadomestila s civilno. Postavljeni so bili generalni civilni komisarji (commissari generali civili) — eden s sedežem v Trstu, drugi v Trientu.

Komisarji so po 2. členu odloka prevzeli vsa pooblastila, ki jih je dotlej imel vojni guverner, ter so neposredno odgovarjali predsedniku vlade. Civilna uprava je bila začasna — do formalne priključitve — financirana iz vojnega proračuna za izredne razmere.

Z nadaljnjim kraljevskim odlokom št. 1233 z dne 22. julija 1920 so bile civilne uprave urejene z razširjenimi pristojnostmi. Celotna struktura je bila nominalno začasna, v praksi pa je bila podlaga za trajno vključitev novih provinc v državne strukture Italije.

Požig Narodnega doma

Narodni dom v Trstu — zgrajen leta 1904 po načrtih arhitekta Maksa Fabianija — je bil osrednje kulturno srečišče tržaških Slovencev. Poleg velike dvorane in gledališča je združeval hotel, banko, uredništvo časopisa in kinematograf.

13. julija 1920 so ga v organiziranem napadu požgali fašistični odredi pod vodstvom Francesca Giuinte. Napad je bil del širših protislovanskih nemirov, ki so izbruhnili po incidentu v Splitu 11. julija 1920, v katerem so bili ubiti italijanski vojaki. Požig je uničil tudi arhivsko gradivo, ki je hranilo spomin na slovensko družbeno življenje v mestu. Benito Mussolini je dejanje javno pohvalil.

Kršitve demarkacijske črte in Vrhniški incident

Italijanska vojska se po podpisu premirja ni dosledno držala demarkacijske črte. Medtem ko je politično vodstvo v Rimu zaviralo pretirano agresivnost — zavedalo se je, kakšno podobo bi si Italija ustvarila pri zaveznicah, če bi bila videna kot sila, ki krši lastnoročno podpisano premirje — vojska na terenu tega ni dosledno upoštevala. Kršitve so bile dokumentirane na več točkah vzdolž celotne demarkacijske linije.

Na severu je 9. armada imela enote za demarkacijsko črto pri Vršiču, Petrovem Brdu in Rovtah vse do poletja 1921. Politična dilema je bila ostra: umik bi pomenil de facto priznanje, da se je italijanska vojska znašla tam, kjer ni smela biti — kar bi okrepilo pogajalski položaj Kraljevine SHS. Vojska je zato vztrajala, Rim pa je zadevo diplomatsko zamolčal.

Načrti za resnično zasedbo Kranjske so obstajali — Emanuele Filiberto di Savoia-Aosta, poveljnik 3. armade, jih je predlagal vrhovnemu poveljstvu. Predlog je bil zavrnjen pri generalu Diazu. Italija si zasedbe Ljubljane preprosto ni mogla privoščiti brez tveganja diplomatskega zloma pri britanskih in francoskih zaveznicah.

Demografska podoba ob zasedbi in po njej

Razlika med avstrijskim popisom leta 1910 in prvim italijanskim popisom leta 1921 kaže na obseg premestitev in emigracij v tem obdobju — a ne le to. Del razlike je posledica pritiskov italijanskih oblasti in popisovalcev, da se čim manj prebivalcev prikaže kot Slovence. Po podatkih popisa iz leta 1910 je v območju današnje Julijske krajine živelo skupaj približno 466.000 Slovencev in Hrvatov; po popisu iz leta 1921 se je število zmanjšalo na okrog 349.000. V istem obdobju je število oseb z italijanskim občevalnim jezikom naraslo s približno 354.000 na 467.000.

Priključitev k Italiji

Ozemlja, ki jih je Italija pridobila z Rapalsko pogodbo, so bila formalno priključena Italijanskemu kraljestvu 20. marca 1921. Ob tej priložnosti je Italija izdala posebno poštno serijo z napisom Annessione della Venezia Giulia (5. junija 1921). Formalna zavezniška prisotnost v tem območju se je zaključila šele 21. septembra 1921.

Provincialna reorganizacija je potekala postopno. S kraljevskim odlokom z dne 7. novembra 1922 so bili ukinjeni civilni komisarji in nadomeščeni z rednimi prefekti. Province Gorica, Trst in Pola so bile vzpostavljene v obdobju 1922–1923; Reka je prišla pod Italijo šele s Rimsko pogodbo leta 1924.

Julijska krajina je s tem prenehala biti „novo pridobljeno ozemlje“ in postala sestavni del italijanske državne ureditve. Sledilo je sistematično poitalijančevanje uprave, sodstva in šolstva, ki je kulminiralo z Gentilovo šolsko reformo leta 1923 in odlokom o prepovedi slovanskih jezikov v sodiščih iz leta 1925. Podrobnosti v razdelku Poitalijančevanje.

Časovni pregled

Viri in literatura