Sporazuma iz Nettuna in Beograda
Italija in Kraljevina SHS sta mejni promet urejali postopoma — sprva zgolj z začasnimi kontrolnimi točkami. Prva trajna ureditev je prišla 27. januarja 1924 z beograjskim sporazumom, ki je razdelil območje Svobodne reške države. 20. julija 1925 sta državi podpisali nettunske dogovore, ki so natančno opredelili mejni promet, zaledno mejno območje in mejno turistično območje. S tem je obmejna cona na obeh straneh postala formalno urejeno mejišče, z jasno določenimi pravicami in omejitvami za tamkajšnje prebivalstvo.
Zaledna mejna pasova
Nettunski sporazum je na obeh straneh meje opredelil zaledni mejni pas — geografsko območje, katerega prebivalci so imeli pravico prestopati mejo na prehodih nižjih kategorij z mejno izkaznico. Pasova sta bila zamejena geografsko, točka za točko, vzdolž celotne mejne črte od Peči do Jadrana.
Italijanski zaledni mejni pas
Pas je zajemal območje od Peči do Pungrata ter vključeval: Belo Peč, Mangartska jezera, kočo na Mangrtskem sedlu, kočo v Loški Koritnici, Jalovec, planine v Zadnji Trenti, izvir Soče, Vršiško cesto do zaselka Na Logu, dolino Zadnjice, sedlo med Prehodavci in Zadnjiškim Ozebnikom, pl. Za Skalo, Lanževico in poti na Bogatinsko sedlo — na tem odseku je pas segal zgolj 500 metrov v notranjost Italije.
Od Bogatinskega sedla do Rodice je pas vzporedno sledil meji in zajemal 300 višinskih metrov pod mejnim grebenom. Od Rodice naprej: pot do Ruta iz Grahovega, poti do Stržišča, železniška postaja Hudajužna, Durnik, Porezen, Poljane pri Cerknem, Škofije, Bevk, Sivka, Ledinsko Razpotje, cesta Gore–Tabor–Dole–Veharše–Godovič, Godovič (ob stari občinski meji Hotedršica–Gorenji Logatec), Travni vrh, Cestar, cesta proti Grčarevcu, stara občinska meja Planine–Ravbarkomanda ob cesti Postojna–Planina in ob železnici Postojna–Rakek, ob občinski meji Rakek do V. Javornika, meje gozdnega zemljišča Windischgretz z Jurjevo dolino, Obramce, Kalvarija, Pravdenjak, vojašnica finančne straže Cifri, Klanske police in Gomance.
Jugoslovanski zaledni mejni pas
Pas je zajemal od Peči: Rateče, Podkoren, Kranjsko Goro, Log in Gozd, Špik, Turkov rovt v dolini Vrata, Rjavino, pot iz Krme, pot na Vodnikovo kočo, Hribarice, Triglavska jezera, Korita — in tako kot na italijanski strani 500 m od Bogatinskega sedla ter 300 višinskih metrov pod grebenom tolminsko-bohinjskih gora.
Dalje: železniška postaja Bohinjska Bistrica, Nemški Rovt, ob meji katastrske občine Sorica do Podrošta, vzporedno ob meji do Leskovice, Hotavelj, Sovodnje, Žiri, Osredek, Rovte, cesta Rovte–Logatec, železniška postaja Logatec, ob železnici do zemljišč Windischgretz, cesta Cerknica–Martinjak–Grahovo–Žirovnica–Lipsenj–Gorenje Jezero–Dane–Lož, cesta proti Grajševki, Požar do današnje meje s Hrvaško.
Sistem dovolilnic
Vsak prehod meje je zahteval dovoljenje, izdano na pristojnem uradu. Dovoljenje je bilo vezano na specifičen mejni prehod — ni bilo mogoče pridobiti splošnega dovoljenja za prečkanje kjerkoli.
Pristojni uradi na italijanski strani
Italija je mejo razdelila na sedem odsekov z naslednjimi pristojnimi uradi javne varnosti: Trbiž (Peč–V konec Špica), Tolmin (do Vogla), Podbrdo (do Huma pri Poreznu), Idrija (do Kalc), Postojna (Kalce–Lom pri Jurjevi dolini), reška kvestura (do Kastava) in Vološko-Opatija.
Pristojni uradi na jugoslovanski strani
Kraljevina SHS je za dovoljenja določila okrožne urade: Radovljica (Peč–Možic), Škofja Loka (do Sivke), Logatec (do Belih vod pri Leskovi dolini), Čabar (do Smrekovca), ter okrožja Susak, Kastav in policijski komisar Susak za reški odsek.
Dovoljenje za enkratni prehod
Dovoljenja za enkratni prehod, urejena s 13. členom sporazuma, so na italijanski strani izdajali uradi javne varnosti ali poveljnik enote finančne straže na prehodih 1. kategorije. Na jugoslovanski strani so bila pristojna: okrožni urad, poveljnik policijske enote ob meji, poveljnik orožniške postaje, mejni vojaški častnik ali poveljnik oddelka finančne kontrole.
Mejna izkaznica
Prebivavlcem mejnega območja je bila na voljo mejna izkaznica (carte di frontiera), ki je omogočala redno prehajanje na prehodih 2. kategorije — ekvivalent današnjega maloobmejnega prehoda. Na italijanski strani so jih izdajale kvesture v Vidmu, Gorici, Trstu in na Reki; na jugoslovanski strani okrožja Radovljica, Škofja Loka, Čabar, Susak in Kastav.
Živina in dobrine
5. in 6. člen sporazuma sta urejala tudi prehod živine. Živina je lahko mejo prečkala neobdavčeno zaradi paše na lastnih zemljiščih ali prezimovanja — lastniki so morali navesti število, opis in število breje živine. Kadar ni bilo dostopa do pitne vode v neposredni bližini, je bil dovoljen neobdavčen transport vode prek prehodov 1., 2. ali 3. kategorije.
Šest kategorij mejnih prehodov
Z letom 1925 so začasne kontrolne točke nadomestili s šestimi uradnimi kategorijami mejnih prehodov — vsaka z natančno določenim namenom, pristojnimi službami in urniki. Skupaj jih je bilo med Pečjo in Gomancami na ozemlju današnje Slovenije skoraj 200.
1. kategorija – mednarodni mejni prehodi (Varchi e passaggi per il movimento generale)
Splošni prehodi brez časovnih omejitev, pod nadzorom karabinjerjev (finančna straža v pomoč). Na slovenskem ozemlju jih je bilo devet — sedem cestnih in dve železniški liniji.
Cestni prehodi: Rateče · Petrovo Brdo · Podpleče pri Cerknem · Žiri (Osojnica) · Hotedršica · Gruden (Kalce) · Planina (glavna cesta)
Železniški prehodi: proga Ljubljana–Trbiž (postaji Rateče – Bela Peč) · proga Jesenice–Gorica (postaji Bohinjska Bistrica – Podbrdo) · proga Ljubljana–Trst (postaji Rakek – Postojna)
2. kategorija – maloobmejni prehodi (Varchi per il movimento nella zona di frontiera)
Namenjeni lokalnemu prebivalstvu z mejno izkaznico; pod nadzorom samo finančnikov, brez carinikov ali karabinjerjev. Obratovalni čas: 5.00–21.00 (maja in avgusta od 4.00, junija in julija od 3.30). Pred reformo leta 1938: 32 prehodov na ozemlju današnje Slovenije, 23 na območju današnje Hrvaške.
Rateče – Pri Jalnu 2/XXI-XXII · Vršič 6/XV-XVI · Vrh Bače 26 · Sorica – Petrovo Brdo 27/XXXIX · Rovtar – Petrovo Brdo 28/VI-VII · Podprvič 30/LII · Podlanišče 35/LX-LXI · Nova Oslica – Veharšče 36/I-II · Laniše 37/X · Žiri – Breznica 39/VIII · Žirovnica 40/XXXIV · Novi Svet 44/XLV-LI · Dolinar 45/I-II · Urbanček 43/XXXVII · Grčarevec 47/III · Grič – Strmica 49/XII · Malni 49/XLVI-XLVII · Brez imena 49/LXXXIII-CXIX · Unec – Postojna 49/CLXXII-CLXXIII · Brez imena 50/XXV-XXVI · Otoška dolina 54/XXIII-XXIV · Leskova dolina 58/CI-CII
3. kategorija – prehodi za lastnike землjišč (Varchi per il movimento dei proprietari di beni a cavallo della linea di confine)
Brez fiksnih mejnih objektov in uslužbencev — nadzor so opravljale le patrulje finančnikov. Določeno je bilo zgolj, na katerem odseku meje je prehod dovoljen. Na ozemlju današnje Slovenije: 148 odsekov; na območju današnje Hrvaške: 55.
Kopa 1/XX-XLVI · Rateče 1/LXXV · Rateče 1/XCI-XCII · Soriška planina 26/XLVI · Porezen 29/XXX · Pri štalah 29/LXIV · Kumer 30/LX · Pri Tušku 31/XVI-XXII · Slugova dolina 32/XXV-XXVI · Kovk 32/XLIX-L · Robidnica 33/XXV-XXVI · Robidnica 33/XXXVIII-XXXIX · Peternel 33/LXX-LXXII · Črniče 33/LXXXV-LXXXVI · Mak 34/II-III · Strum 34/XXIX-XXX · Mehinovše 34/LVIII · Brez imena 34/LXIX-LXX · Pervene 35 · Vrhovec 35/XV-XVI · Vrhovec 35/XXIII-XXIV · Brez imena 35/XXXII · Na Rupah 36/XXXII · Brez imena 36/XXXVII · Brez imena 36/XLVI · Brez imena 37/X-XXXIII · Likar – Svetlinčič 37/LXXIII · Fužine – Svetlinčič 38 · Bezelj 38/XIX · Škulj 38/XXX · Žakljerič 38/XLII · Brez imena 38/LXI-LXII · Brez imena 38/LXXV-LXXX · Brez imena 39/LXVIII · Brez imena 39/LXXXVII · Sovra – Dolenji Vrsnik 40/VIII-IX · Sovra – Žirovnica 40/XXXIV · Ravne – Rupe 40/LIX-LX · Ravne – Kovk 40/LXIX · Podklanec – Črna 41/XIX · Podklanec – Dolenji Zavratec 41/XLII-XLIII · Sopot – Zavratec 41/XLIV · Lom – Zavratec 41/LXXXIII · Rovte 42/XXVIII · Lanevska grapa 42/XLII-XLIII · Trate 43 · Brez imena 43/XVIII-XIX · Likarjeva koča 43/XXXVI-XXXVII · Cesta do Likarja 43/XLIX-LII · Strnad 43/LVIII-LIX · Brez imena 43/LXXVI-LXXVII · Brez imena 44/III-IV · Brez imena 44/XIV · Brez imena 44/XVII · Brez imena 44/XXIII · Brez imena 44/XXVII · Brez imena 44/XLI-XLII · Babine Laze 44/XLV-LI · Gornji Novi svet 44/LXXI-LXXII · Brez imena 44/LXXVIII-LXXXI · Erjavec 45/IX · Erjavec 45/LIV · Erjavec 45/LXXIV-LXXV · Cigale 45/LXXXVIII · Brez imena 45/XCVII · Kalce 46/L · Srnjak 46/LXXIII · Klančar 47/XXIII · Sv. Marija 47/XXXII-XXXIII · Podgora 47/LXV-LXVI · Liplje 48/XXI-XXVII · Planina na Hrušici 48/XLII · Sveti Duh 48/XLIX-LII · Planina – Sv. Marija 48/LXVIII-LXXIV · Grič 48/LXXIX · Planina – Žaga 49/XLVIII-XLIX · Nert 49/LXIII · Brez imena 49/LXXXIII-CXIX · Vhod v mlin 49/LXXXVII-LXXXVIII · Brez imena 50/XXV-XXVI · Brez imena 50/LXV-LXVI · Rakov Škocjan 51/VI-VII · Erlišče 51/XIX · Brez imena 51/XXI-XXII · Brez imena 51/XL-XLI · Brez imena 51/LII-LIII · Brez imena 51/LXII · Brez imena 51/LXXX-LXXXI · Brez imena 51/LXXXVI-LXXXVII · Brez imena 52/I-II · Dolenja vas – Čelo 52/XXXVIII-XXXIX · Brez imena 53/XVI-XVII · Brez imena 53/XXX-XXXI · Brez imena 55 · Lačnik 55/XXVIII-XXXI · Lačnik 55/XLII · Brez imena 56/I-II · Brez imena 56/IV-V · Brez imena 56/XI · Brez imena 56/XXVIII · Brez imena 56/XXXV · Brez imena 56/XL · Brez imena 56/XLIII-XLIV · Brez imena 56/XLVII · Bički lazi 57/LXXVI-LXXXIX · Brez imena 57/IV-LVIII · Kozaršče – Leskova dolina 58/XVI-XVII · Kozaršče – Mašun 57/LVII-LVIII · Kozaršče – Leskova dolina 58/CI-CII · Brez imena 59/LXVI-LXVII · Bela voda 59/LXXXI · Leskova dolina – Milanov vrh 60/XII-XIV · Leskova dolina – Milanov vrh 60/XIX · Cifra – Paravičeva miza 61/IX-XI · Cifra – Milanov vrh 61/XXVIII · Čabarska polica – Milanov vrh 62 · Pomenjak 63/XXXII · Gomance 63/LI-LII
5. in 6. kategorija – posebni in sekundarni prehodi
5. kategorija (Varchi speciali) — posebni prehodi za prevoz vode, peska in kamna; namenjena prebivalcem mejne cone brez fiksne lokacije.
6. kategorija (Varchi secondari) — nujna intervencija brez prostorske omejitve; zdravniki, babice in veterinarji so smeli prečkati mejo v nujnih primerih, a le po predhodnem obvestilu mejnim službam.
Specialna obmejna karta — planinska dovolilnica
Posebna kategorija dovolilnic je urejala prehajanje meje v visokogorju. Imenovala se je Specialna obmejna karta in planincu ni bila dostopna neposredno — zaprositi zanjo ni mogel sam. Prošnjo je v njegovem imenu moralo vložiti njegovo planinsko društvo, ki jo je posredovalo na Slovensko planinsko društvo v Ljubljani ali na TK Skala na Jesenicah. Prosilec je moral navesti, za kateri del meje dovoljenje potrebuje in po katerih gorah namerava hoditi.
Dovolilnica je veljala za tekoče leto in jo je bilo naslednje leto potrebno obnoviti. Planinec se je na območju sosednje države lahko zadrževal največ štiri dni. Ob vstopu se je moral javiti mejnim organom, ki so mu vpisali datum; ob vrnitvi se je moral prijaviti znova — a ne nujno na istem prehodu. To je omogočalo krožne ture, pri katerih je planinec prečkal mejo na enem sedlu in se vrnil po drugem.
Dovolilnice so veljale izključno za visokogorski odsek med Pečjo in Poreznom. Vstop v vse gore južno od Porezna ni bil dovoljen — tam je bilo tihotapstvo preveč razširjeno, da bi mejne oblasti ločevale planince od kontrabanterjev.
Odprtost meje
Kopičenje vojakov in mejnih služb ob rapalski meji daje vtis nepropustnosti — a ta vtis vara. Že v drugem desetletju njenega obstoja so jo dnevno nelegalno prehajale številne manjše skupine, ki so si z nakupi v drugi državi lajšale gmotno stanje. Legalna ureditev govori enako zgodbo: med Pečjo in Gomancami je bilo na ozemlju današnje Slovenije skoraj 200 uradnih mejnih prehodov vseh kategorij.
Statistično gledano to pomeni: en mednarodni prehod na 35 km meje, en prehod 2. kategorije na 6,5 km in prehodi 3. kategorije, ki so se nahajali povprečno vsak kilometer in pol. Upoštevaje vse kategorije skupaj — saj je obmejno prebivalstvo lahko prečkalo mejo na vseh vrstah prehodov — to nanese en mejni prehod na zgolj 1200 metrov meje. Rapalska meja ni bila nič bolj zaprta od katerekoli druge zahodnoevropske meje tistega časa.