Leto 1920

Poleti 1920 sta se v Trstu zgodila dva dogodka, ki sta določila naslednjih dvajset let. Julija so fašisti požgali Narodni dom, središče slovenskega življenja v mestu. Septembra je vojska s topovi strla barikade delavcev pri Sv. Jakobu. Najprej je bila na vrsti »slovanska nevarnost«, nato »boljševiška«.

Ozračje strahu

V prvi polovici leta 1920 so italijanske oblasti v Julijski krajini pričakovale dvojno nevarnost: socialistično revolucijo in hkratno vstajo Slovencev in Hrvatov, morda celo napad iz Jugoslavije. Karabinjerji so poročali o kurirjih čez demarkacijsko črto, o skritem orožju na Krasu, o tovornjakih z vojaki pri Cerknem. General Badoglio je svaril pred »drugo Albanijo«. Le general Caviglia, poveljnik vojske v deželi, je ugotovil, da Jugoslavija za napad ni sposobna: še julija 1920 je jugoslovanska delegacija v Parizu ugotavljala, da se ne more upreti »niti najmanjšemu napadu«.

Edini resnejši spopad v vsej dobi zasedbe se je zgodil v Prvačini 5. julija 1920, na praznik sv. Cirila in Metoda. Domačini so po vzpetinah izobesili jugoslovanske zastave, eno so razvili tudi v procesiji. Ko so jo karabinjerji hoteli odvzeti, je množica planila nanje. Karabinjerji so streljali; ranjeni so bili štirje domačini, trije karabinjerji so bili pretepeni. Za italijanske oblasti je bil to »upor«.

Generalni civilni komisar Mosconi je 10. julija izdal zaupna navodila: karabinjerji naj sestavijo sezname vseh »nevarnih oseb jugoslovanske narodnosti«, ob prvem nemiru pa jih aretirajo in odpeljejo v Gradiško. Rim je načrt ustavil. Giolitti je 17. septembra odgovoril, da bi nove internacije v tujini prikazale Italijo kot zatiralko Slovencev in Hrvatov.

Split, 12. julij

Povod je prišel od daleč. V Splitu sta častnika z italijanske ladje Puglia snela jugoslovansko zastavo. Ko so domačini napadli italijanske mornarje, so ti streljali na obalo in ubili enega demonstranta; domači orožniki so odgovorili z ognjem in ubili poveljnika ladje Tommasa Gullija in strojnika Rossija. Mednarodna komisija je pozneje ugotovila, da so incident povzročili italijanski mornarji.

Trst, 13. julij: hotel Balkan gori

Naslednji dan so tržaški fašisti sklicali shod na trgu Unità. Med shodom je bil ubit kuhar Giovanni Nini, ki ni imel nič opraviti ne s fašizmom ne z Jugoslavijo. Govornik Randi je več kot tisoč zbranim sporočil, da so ga ubili Slovenci. Množica je s Francescom Giunto na čelu krenila proti hotelu Balkan, kakor so Italijani imenovali Narodni dom.

V Narodnem domu, ki ga je leta 1904 zasnoval arhitekt Maks Fabiani, so imeli sedež politično društvo Edinost, prosvetna društva, Tržaška hranilnica in posojilnica ter čitalnica; v njem je stanoval tudi Josip Vilfan. Poslopje je stražilo 410 mož: 250 vojakov, 100 kraljevih stražnikov in 60 karabinjerjev. Ko so iz tretjega nadstropja priletele ročne granate in streli, je bil smrtno zadet poročnik Luigi Casciana. Vojaki so nato streljali v poslopje namesto v napadalce. Demonstranti so vdrli v hišo, prostore polili z bencinom in jih zažgali.

Gost Hugo Roblek iz Radovljice je s hčerjo poskušal pobegniti skozi okno. Oba sta zgrešila reševalno ponjavo: oče je obležal mrtev, hči je bila huje poškodovana. Isti večer so napadalci razdejali Jadransko banko, Hrvatsko banko, Ljubljansko banko, prostore pravoslavne cerkve, odvetniške pisarne Vilfana, Abrama, Agneletta in Okretiča, stanovanje jugoslovanskega konzula Markovića in kavarno Commercio. Naslednji dan je zgorel Narodni dom v Pulju, v Pazinu so napadli tiskarno hrvaškega lista Pučki prijatelj, na Reki so legionarji razdejali hrvaške ustanove.

Kdo je vrgel bombo?

Generalni civilni komisar Mosconi je v Rim poročal, da so požig izzvali »fanatični Jugoslovani«, ki so z bombami napadli neoborožene demonstrante. Italijanski nacionalistični časopisi so pisali o municiji v kleti in o zarotnikih. Slovenski tisk je odgovarjal, da so bile v hotelu le ženske z otroki.

Tržaški zgodovinar Carlo Schiffrer je v razpravi Fascisti e militari nell'incendio del Balcan pokazal, kaj se je v resnici zgodilo. Eden od vodilnih tržaških fašistov se je nekaj let pozneje, ko so takšna dejanja že veljala za junaštvo, sam pobahal, da je zjutraj 13. julija najel sobo v hotelu, vanjo prinesel posode z bencinom in nato iz nje vrgel bombo ter streljal. Provokator je moral paziti, da ne zadene množice; Slovenec, ki bi se branil, bi ravnal nasprotno. Gaetano Salvemini je Schiffrerju pisal, da je bil napad po njegovem naročen z Reke, da bi ovirali pogajanja med Italijo in Jugoslavijo.

Odziv

Edinost je rojake pozivala k mirnosti: ne gre kriviti vsega italijanskega naroda, saj pošteni Italijani dejanje obsojajo. Edvard Slavik je odsotnemu Vilfanu pisal: »Razkropljeni smo, brez shajališča … Brez Tebe smo prešibki.« Republikanski list La Libertà je požig imenoval sramoto za kulturni narod. Komisar Mosconi pa je trem slovenskim voditeljem, Slaviku, Agnelettu in Abramu, izrekel opomin in jim zagrozil z aretacijo, če bi se slovensko prebivalstvo uprlo. V spominih je pozneje zapisal, da so se ob požigu »zdrave sile naroda zavedle svoje moči«.

Delegacija Edinosti (Vilfan, Slavik, Karel Podgornik in Sima Kurelić) je 22. septembra 1920 predsedniku vlade Giolittiju v Rimu izročila spomenice o požigu, vojni škodi, šolah in menjavi denarja.

Splošna stavka in Sv. Jakob

Po Narodnem domu so prišle na vrsto delavske ustanove. Fašisti so v Trstu ustanovili lastno delavsko zbornico, ki je podjetjem dobavljala stavkokaze. Ko so delavci v Tržiču 27. avgusta protestirali proti fašističnemu uradu za zaposlovanje, je prišlo do oboroženega spopada in stavke. Do 3. septembra se je razširila na vso deželo. Delavske organizacije so zahtevale odpravo izrednega vojnega stanja, vojnih sodišč, osvoboditev političnih jetnikov in občinske volitve.

Generalni komisar je 7. septembra sprejel delegacijo in obljubil, da vlada vprašanja proučuje; stavka je bila preklicana. A 8. septembra je pogrebni sprevod za ubitega delavca Vincenza Forgionija pri Sv. Jakobu naletel na fašiste. V spopadu so bili ubiti trije domačini in orožnik. Naslednji dan so delavci zasedli predmestje in ga zavarovali z barikadami iz prevrnjenih vozov in smetnjakov, na katerih so plapolale rdeče zastave. Delavski voditelji so mladino prepričali, da je odpor nesmiseln, in barikade so ostale prazne. Kljub temu jih je brigada Sassari zvečer 10. septembra obstreljevala s topovi.

Po uradnih podatkih je bilo v osmih dneh v Trstu ubitih devet ljudi, po poročilu časnika Delo dvanajst. Aretiranih je bilo 550 ljudi; od petsto domačinov sta bili več kot dve tretjini Slovencev. Komisar Mosconi je v Rim poročal, da so stavko izkoristili Slovenci »pod krinko internacionalizma«. Iz tega časa izvira izraz slavo-comunismo, ki je fašizmu dvajset let služil za oznako vsakega upornega Slovenca.

Viri

• Kacin-Wohinz, M. (1972): Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918–1921, str. 296–347.
• Schiffrer, C.: Fascisti e militari nell'incendio del Balcan. Trieste, rivista politica giuliana.
• Mosconi, A. (1924): I primi anni di governo italiano nella Venezia Giulia. Bologna.