Rdeča Julijska krajina

Na volitvah maja 1921 so komunisti v Julijski krajini dobili 14,3 odstotka glasov, več kot v katerikoli drugi italijanski pokrajini. Januarja istega leta je bila Julijska krajina edina dežela v Italiji, ki je na kongresu v Livornu dala večino komunistični struji. Velik del te podpore so dali primorski Slovenci.

Tri smeri leta 1918

Delavstvo v Trstu je bilo pred vojno večinoma internacionalistično. Leta 1918 so se slovenski socialni demokrati razdelili: »mladi« okrog Rudolfa Golouha in Josipa Ferfolje so z narodnjaki sodelovali v narodnem svetu in zahtevali Trst za Jugoslavijo; Henrik Tuma in Ivan Regent sta s tržaškimi italijanskimi socialisti Valentina Pittonija zagovarjala samostojno tržaško ozemlje, kjer bi delavci obeh narodov odločali skupaj. Ko je italijanska vojska Trst zasedla, sta obe poti odpadli.

Od socialne demokracije h komunizmu

Primorske socialiste je demarkacijska črta odrezala od stranke v Ljubljani. Na deželni konferenci 6. aprila 1919 so obsodili sodelovanje z meščanskimi strankami in sprejeli program diktature proletariata po zgledu ruske revolucije. V vodstvu so bili Ivan Regent, Henrik Tuma, Anton Jernejčič, Alojz Štolfa in drugi. Ustanovili so Višji kulturni svet za slovenski proletariat in revijo Njiva, v Trstu kmetijsko-vrtnarsko zadrugo, ki je kmete iz okolice neposredno povezala z mestnimi delavci.

Na konferenci 21. septembra 1919 so se slovenski socialisti z 58 glasovi proti enemu odločili za vstop v italijansko socialistično stranko. Ferfolja in učitelj Hreščak sta svarila, naj počakajo na določitev meje; idrijska delegata sta se vzdržala, ker bi po Wilsonovi črti Idrija pripadla Jugoslaviji. Henrik Tuma je pristop razglasil na kongresu v Bologni oktobra 1919. Tržaški socialist Giuseppe Passigli je dodal, da so slovenski tovariši ponovili »veliko herezijo: najprej socialisti, potem Slovenci«.

Od Bovca do Čepovana

Leta 1920 je socialistično gibanje doseglo vrh tudi na slovenskem podeželju. Od februarja je izhajal časnik Delo, ki je julija dosegel naklado 16.000 izvodov. Sekcije so nastajale »kakor gobe po dežju«: v Bovcu jih je bilo 150 članov, v Kobaridu 300, v Podgori 120, v Čepovanu 150. Goriška okrožna organizacija je oktobra 1920 združevala okoli trideset sekcij s Krasa, iz Vipavske, Soške in Idrijske doline, iz Brd in goriške okolice. V delavski zbornici v Trstu je bilo 36.000 članov, v delavskih zadrugah več kot 29.000.

Zakaj?

Italijanske oblasti so menile, da Slovenci v socializmu le skrivajo nacionalizem. Komisar Mosconi je italijanske socialiste svaril, da jih bodo Slovani potegnili »v najbolj levo in najbolj nasilno smer, v smer komunizma«. Iz tega je zrasel propagandni pojem slavo-comunismo.

Avtorica navaja več vzrokov. Gospodarske razmere so bile slabe tudi za kmete. Okupacijski režim je dušil vsako svobodno dejavnost, narodne zahteve glede šol in jezika so ostajale neizpolnjene, slovenske meščanske stranke pa so bile osamljene in čakale na mirovno konferenco. Na Goriškem je Tuma že pred vojno opozarjal na kmečko vprašanje; mnogi povratniki iz ruskega ujetništva so revolucijo videli od blizu. Navdušenje za sovjetsko Rusijo je bilo tudi čustveno: panslavizem, ki so ga Slovenci gojili desetletja, se je preusmeril k Rusiji, ki je pravkar naredila revolucijo. Ivan Regent pa je opozarjal, da bi se motil, kdor bi mislil, da so ljudje šli na levo samo zaradi narodnih razlogov: revolucionarno so bili razpoloženi iz istih vzrokov kot delavci in kmetje drugod po Evropi.

Narodnjaki in socialisti

Narodnjaško društvo Edinost je socialiste najprej podpiralo, nato pa se je med taboroma odprl prepad. Spor se je vnel ob Njivi, Ljudskem odru in zlasti avgusta 1920, ko se je zveza slovenskih učiteljskih društev odločila za vstop v socialistično delavsko zbornico. Edinost je socialistom očitala, da se Slovenci v italijanski stranki »utapljajo«; Tuma je odgovarjal, da narodnjaki nimajo programa in da jih ne vodi ljubezen do domovine, temveč sovraštvo do nasprotnika. Kot ugotavlja avtorica, nihče v tem sporu ni znal povezati socialnega boja z narodnim; to so komunisti storili šele v tridesetih letih.

Razkol in konec

Jeseni 1920 se je italijanska socialistična stranka razcepila na reformiste, unitarce in komuniste. V tržaški sekciji je decembra 1920 zmagala unitarna resolucija z enim samim glasom razlike: 224 proti 223. Slovenske sekcije so se skoraj soglasno odločile za komuniste. Henrik Tuma, ki je razkol imel za darilo fašizmu, se je po glasovanju v goriškem okrožnem odboru umaknil iz politike.

Na kongresu v Livornu januarja 1921 je bila ustanovljena Komunistična partija Italije. Socialisti tiskarne časnikov Il Lavoratore in Delo v Trstu niso hoteli izročiti, zato so jo komunisti zasedli s silo. Med 9. in 10. februarjem 1921 so jo fašisti požgali. Socialistični voditelj Aldo Oberdorfer je komunistom očital, da so jim večino dali »vaši slavi«; Ivan Regent je odgovoril, da so slovenski komunisti dali »dušo in kri« mednarodnemu boju in se vedno borili proti vsakemu iredentizmu, tudi jugoslovanskemu.

„Narodne osvoboditve ni brez gospodarske osvoboditve.“ Dragotin Gustinčič, Socializem in narodnost, 1920 · po Kacin-Wohinz 1972, str. 388

Viri

• Kacin-Wohinz, M. (1972): Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918–1921, str. 175–211, 246–272, 348–372.
• Regent, I. (1958–1961): Poglavja iz boja za socializem I–III. Ljubljana.
• Oberdorfer, A. (1922): Il socialismo del dopoguerra a Trieste. Firence.