Cerkev med dvema narodoma

Ko so bili izobraženci v internaciji ali onstran meje, je na zasedenem ozemlju ostal predvsem duhovnik. Italijanske oblasti so ga imele za »glavnega hujskača«, slovenski narodnjaki pa so ugotavljali, da je samo duhovščina v celoti ostala na svojih mestih.

Nadškof Sedej v Gorici

Goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej je novembra 1918 s posebno okrožnico podprl pozive Narodnega sveta. Ob italijanski zasedbi je izdal pastirsko pismo z navodilom, naj se duhovniki podredijo oblasti, dokler ne bo mirovna konferenca izrekla zadnje besede, in naj s prižnic ne govorijo o politiki. Pozneje so mu italijanske oblasti očitale, da je s tem navodilom hotel preprečiti tudi italijanskim duhovnikom manifestacije za priključitev.

Sedej je bil legitimist in je vztrajal pri lojalnosti do oblasti. Spomladi 1920 ni podprl zahteve slovenskih duhovnikov po staroslovanskem bogoslužju in posebni škofiji za Slovence in Hrvate v Italiji, saj je bil pastir tudi italijanskim in furlanskim vernikom. Avtorica njegovo previdnost razlaga kot zavestno odločitev, da ostane na mestu za ceno popuščanja, v korist slovenskih vernikov: bil je edini slovenski škof, ki se je na svojem sedežu obdržal do tridesetih let. Gonja, ki so jo proti njemu vodili duhovniki Tarlao, Castelliz in Del Fabro, se je končala z njegovim odstopom leta 1931.

Škof Karlin v Trstu

Tržaško-koprski škof Andrej Karlin, Slovenec, je po prihodu italijanske vojske novembra 1918 odklonil slavnostno mašo, ki so jo zahtevali italijanski nacionalisti, in guvernerju ni izrekel dobrodošlice, kakor so to storili politični predstavniki. Nacionalistični tisk ga je leto dni napadal, nato je skupina arditov vdrla v škofijske prostore, jih razdejala in Karlina prisilila k odstopu.

Novi škof Angelo Bartolomasi, med vojno vojaški škof, se je vernikom predstavil kot »prvi italijanski škof«, za Slovence pa v prvi poslanici ni imel nobene besede. Edinost je zapisala, da so Karlina odstranili prav zaradi namena, s katerim so poslali Bartolomasija. Ta sodba se je izkazala za prenagljeno: Bartolomasi se je leta 1921, v času najhujšega fašističnega nasilja, odločno postavil na stran preganjanih slovenskih duhovnikov in pozneje sam postal žrtev fašizma.

Škof Mahnič v internaciji

Krški škof Anton Mahnič, rojen v Kobdilju na Krasu, je bil obtožen, da se ni podredil ukazu vojaških oblasti, ki so prepovedale bogoslužje v domačem jeziku. Interniran je bil od 4. aprila 1919 do 11. februarja 1920. Baron Monti, ki je na italijanskem finančnem ministrstvu obravnaval verska vprašanja, je zunanjemu ministru Sforzi poročal, da so bile Mahniču storjene številne krivice in da je večina obtožb, zaradi katerih je bil interniran, izmišljena.

Duhovniki pod nadzorom

Skoraj v vsakem poročilu okupacijskih oblasti najdemo pritožbe zoper slovenske in hrvaške duhovnike. V Istri naj bi s prižnic odkrito propagirali proti Italiji, na Goriškem naj bi vernikom odsvetovali znanstva z italijanskimi vojaki. General Badoglio je v načrtu decembra 1918 priporočal, naj se primorsko duhovščino pridobi neposredno, najsposobnejše duhovnike pa odstrani, »ker imajo v svojih rokah verno prebivalstvo«. Maja 1919 je guvernatorat predlagal internacijo župnikov Ivana Kunšiča iz Cerkna, Ivana Kende iz Novakov, Alojza Kraševca iz Bazovice in župnika iz Žabnic.

Ko je mornariško poveljstvo v Pulju predlagalo, naj se prepovejo pridige v slovenščini in hrvaščini, je guverner Petitti odgovoril, da bi to prizadelo verska čustva prebivalstva in Italiji le škodovalo; pridige v domačem jeziku naj ostanejo, le da ne smejo vsebovati izjav proti zasedbi.

Duhovniki v politiki

Duhovniki so bili tudi med pobudniki političnega življenja. Kaplan Virgilij Šček je vodil krščanskosocialno strujo v društvu Edinost in bil maja 1921 izvoljen v rimski parlament. Župnik Ivan Rejec je junija 1920 zahteval, naj Edinost sprejme socialni in gospodarski program, ker »ne smemo boja proti kapitalizmu puščati v monopol socialistom«. Iz Ljubljane je prišel urednik Engelbert Besednjak. Krščanski socialci so se leta 1922 odcepili od tržaških liberalcev in ustanovili lastno društvo.

Italijanska ljudska stranka (Partito popolare) je slovenske vernike poskušala pridobiti z obljubami o avtonomiji in enakopravnosti. Njen voditelj don Luigi Sturzo je avgusta 1920 pisal načelniku urada za nove pokrajine Salati, da so Slovenci na Goriškem ogorčeni, ker nimajo niti tiste svobode, ki so jo uživali pod Avstrijo, in da oblasti z zaprtjem srednjih šol vcepljajo sovraštvo namesto ljubezni do Italije.

Viri

• Kacin-Wohinz, M. (1972): Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918–1921, str. 44, 98, 112, 160–163, 221–224, 238–242.
• Čermelj, L. (1965): Slovenci in Hrvatje pod Italijo med obema vojnama. Ljubljana.
• Klen, D. (1955): Neki dokumenti o svećenstvu u Istri između dva rata. Zagreb.