Okupacijski režim

Med 3. novembrom 1918 in 5. januarjem 1921 Primorska ni bila ne avstrijska ne italijanska: bila je zasedeno ozemlje, o katerem naj bi odločila mirovna konferenca. Italijanska oblast je ta čas uporabila za to, da je priključitev pripravila vnaprej.

Kdo je vladal

Do avgusta 1919 je ozemlje upravljal generalni sekretariat za civilne zadeve pri italijanskem vrhovnem poveljstvu. V Trstu je kot guverner deloval general Carlo Petitti di Roreto, po okrajih pa civilni komisarji, večinoma častniki iz notranjosti Italije. Od marca 1919 so civilni komisarji prevzeli tudi večino slovenskih in hrvaških občin; jezika ljudi, ki so jih upravljali, praviloma niso razumeli.

Ko je junija 1919 padla Orlandova vlada, je novi predsednik Francesco Saverio Nitti vojaško upravo nadomestil z izredno civilno. Pri predsedstvu vlade je nastal osrednji urad za nove pokrajine, ki ga je vodil senator Francesco Salata, rojen na Cresu, zagovornik deželne avtonomije in hkrati odločen nasprotnik narodnih pravic Slovencev in Hrvatov. V Trstu je deloval generalni civilni komisar: najprej Augusto Ciufelli, od decembra 1919 Antonio Mosconi. Odtlej se v uradnih spisih namesto »zasedenih ozemelj« pojavlja izraz »nove pokrajine«.

Ime Julijska krajina je prevod italijanskega imena Venezia Giulia. Skoval ga je goriški jezikoslovec Graziadio Isaia Ascoli v članku Le Venezie, ki ga je avgusta 1863 objavil milanski časnik L'Alleanza. Kraljevina Italija je bila takrat stara dve leti in je segala le do Lombardije: Verona, Benetke in vsa Benečija so bile še avstrijske, meja je tekla ob reki Mincio in Gardskem jezeru.

Namen članka je bil politični. Ascoli je vse avstrijske dežele od Gardskega jezera do Kvarnerja povezal v eno celoto, »tri Benečije«: Venezia Propria (Benečija v ožjem smislu), Venezia Tridentina (Trentino in Južna Tirolska) in Venezia Giulia (Goriška, Trst in Istra, po Julijskih Alpah). Z imenom, ki je te dežele navezalo na Benetke in na rimsko izročilo, jih je prikazal kot naravni del Italije, ki ga je treba šele osvojiti. Ime torej ni opisovalo obstoječe dežele, temveč je napovedovalo zahtevo: Goriško, Trst in Istro je jezikovno priključilo, še preden so jih priključile vojske. Ko je Josip Vilfan leta 1921 v rimskem parlamentu rekel, da to ni zgodovinsko ime, so mu z desnice zaklicali: »Od Julija Cezarja!« Kako se je dežela imenovala prej, od Histrov naprej, prikazuje časovnica Imena dežele.

Slovenci so sprva uporabljali dobesedni prevod »Julijska Benečija«; izraz Julijska krajina je uveljavil Josip Vilfan, ker poudarja, da gre za mejno ozemlje, ne za italijansko deželo.

Badoglieva okrožnica

Šesti člen premirja je določal, da bodo zasedeno ozemlje začasno upravljale krajevne oblasti pod nadzorom zasedbenih poveljstev. General Pietro Badoglio je 29. novembra 1918 v zaupni okrožnici razložil, kako se tej obveznosti izogniti. Beseda »začasno« po njegovem pomeni »skoraj toliko, kakor da je temu ozemlju usojena priključitev k Italiji«; narodni sveti so samovoljni organi nepriznane države; vojska lahko krajevne oblasti ne le nadzoruje, temveč tudi nadomesti.

Okrožnica je določila osem načel. Med njimi: nobenega priznanja jugoslovanske države in njenih organov; kdor bi zastopal nasprotna stališča, naj se obravnava kot sovražnik; nasprotne manifestacije je treba preprečevati s cenzuro, po potrebi pa nevarne osebe odstraniti z ozemlja; sodbe se izrekajo »v imenu oblasti, ki jo je podelilo vrhovno poveljstvo«. Ukrepe naj bi uvajali postopno, da ne bi vzbudili pozornosti v tujini.

Isti dan je guverner Petitti podpisal odlok, po katerem je bil vsakdo, ki bi »kakorkoli škodoval interesom« zasedbe ali z besedo žalil njene simbole, kaznovan z zaporom do pet let ali globo do 5.000 lir, v hujših primerih z zaporom do osem let.

Ukazi in prepovedi

• 5. november 1918: oddaja vsega orožja v 24 urah, policijska ura in vojaško sodišče nad civilisti; 17. novembra zagrožena kazen do pet let, za vodje oboroženih skupin smrtna kazen.
• Preventivna cenzura tiska (odpravljena šele marca 1920). Goriška straža in Hrvatski list sta bila prepovedana; Edinost je izhajala, a ji je cenzor črtal vse, kar je spodbujalo narodna čustva, celo ponatise iz italijanskih časopisov.
• Prepoved prehoda demarkacijske črte, zborovanj in sprevodov brez dovoljenja.
• 26. november 1918: prepoved jugoslovanskih in avstrijskih zastav in kokard.
• Uradniki so morali priseči novemu režimu. Ljubljanska vlada jim je tajno svetovala, naj prisežejo in hkrati podpišejo izjavo, da so to storili pod prisilo.

Internacije

Sredi novembra 1918 so se morali vsi moški, ki so služili v avstro-ogrski vojski, javiti oblastem. Razglasili so jih za vojne ujetnike in jih poslali v taborišča v Gradiški, Krminu, Čedadu in drugod; samo v Krminu jih je bilo okoli 3.000. Povratnike iz ruskega ujetništva so zaradi strahu pred boljševizmom zapirali v »politične karantene«; v taborišču Grdol jih je bilo okoli 30.000 z vsega zasedenega ozemlja, mnogi do konca leta 1920.

Glavni val internacij civilistov je zajel Julijsko krajino februarja in marca 1919. Prijave karabinjerjev in komisarjev so navajale obtožbe, kot so »goreč zagovornik jugoslovanskih teženj«, »zagrizen italofob« ali »besen Jugoslovan«. Interniranci so bili predvsem tisti, ki so lahko vplivali na okolico: učitelji, duhovniki, odvetniki, zdravniki, župani, železničarji. Nekaj primerov iz arhiva generalnega sekretariata:

• Kobariški župan Franc Miklavič, ker »goji globoka slovanska čustva« in ima močan vpliv na prebivalstvo;
• železničarja Albin Kralj in Leon Dekleva iz Vremskega Britofa, ker sta govorila, da je zasedba začasna;
• šest bivših žandarjev iz Barkovelj, samo zato, ker so bili Slovenci;
• Postojnčani Bakarčič, Paternost, Drol in Kocijančič, ker so pregovorili domače veljake, da so bojkotirali zabavo vojaškega poveljstva;
• župniki Ivan Kunšič (Cerkno), Ivan Kenda (Novaki) in Alojz Kraševec (Bazovica);
• krški škof Anton Mahnič, interniran od 4. aprila 1919 do 11. februarja 1920.

Internirance so pošiljali na Sardinijo in od junija 1919 na otok Ventotene. Kazen ni bila časovno omejena; dnevnica 2,40 lire, pozneje 4 lire, ni zadoščala za preživetje. Lavo Čermelj je ocenil, da je bilo interniranih več kot tisoč Slovencev in Hrvatov, Milica Kacin-Wohinz šteje okoli 500. Največ jih je bilo iz Istre. Še ob vrnitvi so osvobojene zapirali v grad sv. Justa, dokler krajevne oblasti niso izdale potrdila nulla osta.

Šole

Petittijev razglas v slovenščini je obljubljal: »Italija vam daje šole v vašem jeziku, več, ko vam jih je dajala Avstrija.« V resnici okoli 5.000 otrok iz Trsta in okolice v šolskem letu 1918/19 ni imelo pouka, ker oblasti v mestu niso dovolile slovenskih šol. V 25 goriških občinah do januarja 1920 ni bilo pouka. Zaprti so bili slovenska trgovska šola, goriška gimnazija in goriško učiteljišče; profesorji so organizirali ilegalni pouk. Namesto srednjih šol v Gorici in Trstu je oblast odprla nižjo gimnazijo v Idriji in učiteljišče v Tolminu, pazinsko gimnazijo pa preselila v Volosko.

Kako je zasedbo doživljalo podeželje

Poročila italijanskih poveljstev so si edina: Slovenci so vojsko sprejeli vljudno, a hladno in zadržano, zasedbo so imeli za začasno. Major Romero je iz Soške doline poročal, da so »manifestacije simpatije redke, očitno hlinjene in prisilne«. Iz Vipavske doline je častnik pisal, da v Gorici na deset jugoslovanskih zastav plapola ena italijanska.

Hkrati avtorica opozarja, da okupacija za podeželje ni pomenila strahot, kakršne so prišle med drugo svetovno vojno. Vas je bila po vojni porušena in lačna; italijanski vojak je bil pogosto prijazen in radodaren, menze so delile hrano, kantine prodajale poceni. Na Tolminskem so vojaški zdravniki ljudi zdravili brezplačno. Ljudi so bolj kot zastave skrbeli moka, sol in streha nad glavo. Dve goriški dekleti, Zora in Jelica, sta zapisali, da odkar so jugoslovanski znaki prepovedani, nosijo francoske kokarde, na klobukih pa trakove z napisi »Jugoslavija, SHS, dr. Korošec in Wilson«.

Vojna škoda in denar

Po podatkih pisarne za zasedeno ozemlje v Ljubljani je bilo od 107 slovenskih občin na Goriškem med vojno 33 popolnoma porušenih, 35 poškodovanih in 50 izropanih. Porušenih je bilo 8.994 poslopij, uničenih skoraj 6.000 od 8.000 hektarjev vinogradov, živine je ostalo komaj petina. Avstrijska krona je po zasedbi padla s 160 na 250 kron za 100 lir; tržaški delavec je zaslužil komaj polovico italijanske mezde. Novembra 1919 je bil tečaj določen na 60 lir za 100 kron, mnogi prihranki slovenskih zadrug, naloženi onstran demarkacijske črte, pa niso bili nikoli zamenjani.

Viri

• Kacin-Wohinz, M. (1972): Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918–1921, str. 75–129, 216–245.
• Archivio Centrale dello Stato, Rim: fonda Segretariato generale per gli affari civili in Ufficio centrale per le Nuove provincie.
• Arhiv Republike Slovenije: Pisarna za zasedeno ozemlje (SI AS 59).
• Čermelj, L. (1965): Slovenci in Hrvatje pod Italijo med obema vojnama. Ljubljana.