Med Parizom in Rimom

O meji, ki je razdelila slovensko ozemlje, so odločali v Parizu, Londonu, Rimu in Beogradu. Primorski Slovenci so dogajanje spremljali od daleč: prek pisem, ki jih je iz Pariza pošiljal njihov rojak v jugoslovanski delegaciji, in prek redkih poti v Rim in San Remo.

Glas iz Pariza

Dr. Otokar Rybář, nekdanji predsednik tržaškega narodnega sveta, je bil član jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci. Josipu Vilfanu, ki je doma prevzel vodstvo slovenskih narodnjakov, je redno pisal. Njegova pisma, ohranjena v Vilfanovi zapuščini, so edinstven pogled od znotraj. Že spomladi 1919 je poročal, da Francozi podpirajo Italijane zaradi Porenja, da Čehi škodujejo jugoslovanski stvari in da »nihče ne ve, da je Kobarid slovenski«, ker je italijanska propaganda vse preglasila. Primorcem je svetoval, naj se nikar ne pripravljajo »na morebitno najhujše«, ker bi s tem pokazali, da je Jugoslavija pripravljena popustiti.

Aprila 1919 je ameriški predsednik Wilson predlagal kompromisno mejo od Karavank prek Nanosa in Učke do Raše. Rybář je zapisal, da je usoda Primorcev zapečatena: »Zahtevali smo plebiscit, pa nam ne odgovore, sploh nas ne zaslišijo, je slabše ko Brest-Litovsk.« Tržačane je prosil, naj pošiljajo pritožbe in gradivo o nasilju zasedbene oblasti.

Kaj so zmogli doma

V Ljubljani je delovala pisarna za zasedeno ozemlje, ki je zbirala poročila s Primorske, jih pošiljala delegaciji v Pariz in vladi v Beograd ter skrbela za begunce. Imela je mrežo zaupnikov in kurirjev, ki so pošto prenašali čez demarkacijsko črto. Ob spoznanju, da konferenca vprašanja ne bo rešila v korist Jugoslavije, so se primorski politiki 3. avgusta 1919 zbrali v Trstu in vse slovenske stranke združili v enotno politično društvo Edinost s predsednikom Josipom Vilfanom.

Poleti 1919 je Rybář sporočil, da so vse spomenice o nasilju ostale brez učinka: »Tukaj se žalibog ne da nič napraviti … Naše stališče napram Italiji bi bilo sijajno, ako bi mi imeli vzdolž laške meje vsaj tri divizije.« Avgusta je priznal, da je Wilsonova črta, po kateri bi Goriška in Vipavska dolina pripadli Italiji, »nepremakljiva«.

Ultimat januarja 1920

Ker se Italija in Jugoslavija nista mogli sporazumeti, sta Anglija in Francija 14. januarja 1920 Jugoslaviji postavili ultimat: naj sprejme Wilsonovo mejo in svobodno Reko v ozemeljski povezavi z Italijo, sicer bo uveljavljen Londonski pakt. Jugoslavija je ultimat zavrnila, Wilson pa ga je obsodil. Rybář je takrat zapisal grenko spoznanje: »Wilson nam je s svojimi 14 točkami, v katere so Slovenci verjeli kakor v evangelij, skoraj bolj škodoval kakor Italijani s svojim simuliranjem, ker je zbudil v našem narodu prepričanje, da nam ni potreben nikakršen napor.«

Opozoril je tudi na brošuro dveh italijanskih diplomatov, G. A. Borgeseja in G. Paterna, napisano že leta 1917. Iz nje je bilo razvidno, da je bil Jugoslovanski odbor pripravljen popustiti pri ozemeljskih zahtevah, da bi dosegel združitev južnih Slovanov v eno državo. »Naše Primorje je bilo izgubljeno, še preden smo prišli v Pariz,« je sklepal Rybář.

„In naši naivneži so mislili, da se bo sedaj začela doba pravice in svobode.“ Otokar Rybář, februar 1920 · po Kacin-Wohinz 1972, str. 291

San Remo: zahteva po plebiscitu

Aprila 1920 so se predsedniki zavezniških vlad zbrali v San Remu. Italijanske stranke iz Trsta so tja poslale »jadransko misijo« s spomenico, ki naj bi bila nekakšen plebiscit prebivalstva. Edinost je opozorila, da jo je podpisalo le 59 od 650 občin Julijske krajine, in še te so vodili komisarji, ki jih je imenovala zasedbena oblast.

Edinost je v San Remo poslala svojo delegacijo: Josipa Vilfana, Karla Podgornika in Ulikseja Stangerja za istrske Hrvate. Dne 26. aprila so predsedniku italijanske vlade Nittiju, ki je konferenci predsedoval, izročili pismo, v katerem so zahtevali, naj se prebivalstvo pozove, »da odloči o svoji politični usodi z rednim plebiscitom«. Pismo so oddali v vili Devachon, medtem ko je konferenca zasedala. To je bil prvi in edini neposredni nastop Slovencev in Hrvatov z zasedenega ozemlja pred mirovno konferenco. Odgovora ni bilo.

»Kompetentni faktorji«

Ko je bil Vilfan januarja 1920 povabljen na pogovore v Rim, mu je Rybář svetoval, naj ne gre: pogajanja morajo voditi »kompetentni faktorji«. Septembra 1920 je delegacija Edinosti prvič obiskala predsednika vlade Giolittija, a o meji ni govorila; zahtevala je le pravičnost za narodno manjšino. Pisarna v Ljubljani je zunanjemu ministru Trumbiću zagotovila, da delegacija ni storila ničesar, kar bi »našo stvar« prejudiciralo.

Avtorica sklepa, da so bili Primorci od začetka le predmet obravnave, ne le za velesile, temveč tudi za lastno delegacijo in vlado. Ta podrejenost je pozneje prerasla v globoko navezanost primorskega prebivalstva na »mater Jugoslavijo«, ki mu je pomenila edino rešitev.

Viri

• Kacin-Wohinz, M. (1972): Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918–1921, str. 212–232, 287–296.
• Zgodovinski arhiv Ljubljana: zapuščina dr. Josipa Vilfana (korespondenca z O. Rybářem).
• Krizman, B., Hrabak, B. (1960): Zapisnici sa sednica Delegacije Kraljevine SHS na Mirovnoj konferenci u Parizu 1919–1920. Beograd.