Fašizem se rodi ob meji

Fašizem se v Trstu ni rodil iz nič. Zrasel je iz iredentizma, ki je z italijansko zasedbo izgubil svoj cilj, iz strahu meščanstva pred »boljševiško« in »slovansko nevarnostjo« ter iz denarja tržaških ladjarjev, zavarovalnic in bank. Ko je Mussolini oktobra 1922 prevzel oblast v Rimu, je bil v Julijski krajini gospodar položaja že več kot leto dni.

Iredentizem brez cilja

Italijanski liberalni nacionalisti so pred vojno v Trstu vladali s pomočjo avstrijskega volilnega sistema in živeli od gesla o »odrešitvi«. Ko je bila odrešitev novembra 1918 dosežena, so izgubili program. Zveza Fascio nazionale je razpadla v nekaj tednih, nova liberalna stranka Rinnovamento je ostala brez privržencev. Povojni čas je bil naklonjen socialistom: do sredine leta 1920 je v Trstu vse politično življenje obvladovala socialistična stranka.

Pobudo so prevzeli nacionalisti. Društvo Trento-Trieste, ki ga je v Trstu vodil Bruno Coceancig (pozneje Coceani, v drugi svetovni vojni tržaški prefekt in nemški kolaboracionist), je širilo prepričanje, da so Slovenci in Hrvati »narodi brez zgodovine«. Ob njem je delovala oborožena enota Sursum corda s približno 500 mladeniči, ki zaradi mladosti niso bili v vojni in so svojo domoljubno gorečnost želeli dokazati na ulici. Podpirali so jih obveščevalni urad pri guvernatoratu in vojaška poveljstva.

Prvi napad: avgust 1919

Ko so karabinjerji 3. avgusta 1919 napadli sprevod delavskih otrok, ki so se vračali z izleta, je tržaško delavstvo stopilo v splošno stavko. Nacionalisti, enota Sursum corda, arditi, častniki in karabinjerji so poskušali napasti tiskarno Il Lavoratore in delavski dom. Ker so ju delavci ubranili, so napadli slovenski Narodni dom, uredništvo Edinosti in slovensko šolo v ulici Acquedotto. Že prvi napad je bil hkrati protidelavski in protislovenski; to je postalo pravilo.

Plamen v Trstu

Prvi tržaški fascio di combattimento je nastal 20. maja 1919, na ustanovnem zborovanju je bilo le malo ljudi. Njegov program je bil na papirju levičarski: govoril je o »pravici in svobodi«, o reformah in volilni pravici za ženske. Pristopali so predvsem priseljenci iz notranjosti Italije (regnicoli), demobilizirani vojaki in del mestne mladine. Pravi zagon je fašizem dobil ob D'Annunzijevem pohodu na Reko septembra 1919. Ob njem so se prvič povezale vse italijanske nacionalne struje, od nacionalistov do republikancev; tržaški fašisti so prevzeli D'Annunzijev pozdrav z iztegnjeno roko in vzklik »eia, eia, alalà«. Denar, zbran za legionarje na Reki, so porabili za lastno organizacijo.

Februarja 1920 so fašisti v gledališču Verdi prvič sklicali zborovanje vseh italijanskih strank, na katerem so zahtevali izvedbo Londonskega pakta. S tem so postali vodilna sila nacionalnega bloka. Spomladi 1920 je iz Firenc prišel odvetnik Francesco Giunta, ki je tržaške fašiste vodil v prihodnjih letih. 12. maja 1920 so bile v Trstu, med prvimi v Italiji, ustanovljene oborožene squadre.

Kdo je plačal

Gibanje je od začetka podpiral tržaški kapital. Med podporniki so bili ladjedelniška rodbina Cosulich, zveza industrialcev, zavarovalnice, banke, špediterji in trgovske hiše; sedež je fašistom priskrbela zavarovalnica Assicurazioni Generali. Tržaška trgovska zbornica je pričakovala, da bo močna država odprla pot gospodarskemu prodoru na Balkan. Gaetano Salvemini jo je oktobra 1920 obtožil, da si od nove vojne z Jugoslavijo obeta razpad te države.

Oblast ob strani

Generalni civilni komisar Antonio Mosconi je fašizem spremljal z odkrito naklonjenostjo. V spominih je zapisal, da sta oblast in fašisti delovala kot »dve vzporedni, neodvisni sili« z istim ciljem. Njegov namestnik Crispo Moncada, ki je med splošno stavko septembra 1920 nadomeščal Mosconija na dopustu v Cortini d'Ampezzo, je leta 1922 postal prvi fašistični prefekt Trsta. Brigada Sassari, ki je pri Sv. Jakobu streljala na barikade, je bila po Mosconijevem poročilu že oktobra 1920 skoraj v celoti vpisana v fašistično organizacijo.

Rapallo in krvavi božič

Rapalske pogodbe tržaški fašisti niso sprejeli, ker je Dalmacijo prepustila Jugoslaviji. Ko je italijanska vojska decembra 1920 pregnala D'Annunzia z Reke, so obljubljali pomoč legionarjem, a so se izognili spopadu tako, da so se dali aretirati. Zgodovinar Claudio Silvestri je to imenoval »tragikomično farso«. A kriza je bila kratka. Januarja 1921 je bil v Trstu prvi deželni kongres fašistov v Italiji, na katerem je govoril Mussolini. Na volitvah maja 1921 je nacionalni blok pod fašističnim vodstvom osvojil osem poslanskih mest; tržaški klerikalci so bili edini v Italiji, ki so se mu pridružili.

Spomladi 1921 so goreli delavski ter slovenski in hrvaški narodni domovi, fašisti so požgali tiskarno Dela in Il Lavoratore ter prirejali kazenske pohode na slovenske in hrvaške vasi. Delavci in kmetje so se branili posamično: v Proštini, v Marezigah in v Labinu, kjer so rudarji za dober mesec razglasili »Labinsko republiko«.

Viri

• Kacin-Wohinz, M. (1972): Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918–1921, str. 130–174, 341–347, 379–382.
• Silvestri, C.: razprave o začetkih tržaškega fašizma (navaja Kacin-Wohinz 1972).
• Mosconi, A. (1924): I primi anni di governo italiano nella Venezia Giulia. Bologna.
• Giunta, F. (1931): Essenza dello squadrismo. Rim.