Prva povojna leta niso prinesla bistvenih sprememb pri nadzoru meje. Finančniki so že leta 1918 najemali stanovanja pri kmetih ob demarkacijski črti, spomladi 1919 pa so zgradili majhna lesena bivališča (Bartolomeo, Sancimino, 2014). S podpisom rapalske pogodbe se je pričelo novo obdobje vzpostavljanja omrežja postojank finančne straže, ki je bilo zgrajeno leta 1922. Spodaj je prikazana organizacija finančne straže po prihodu na slovensko ozemlje leta 1919 in je kot taka obstajala vse do podpisa rapalske pogodbe in umika okupacijskega vojaštva iz osrednjega dela mejišča v letu 1921 .

Finančna straža

V tem prvem triletnem obdobju (1919-1921) je finančna straža ob demarkacijski črti imela 16. in 18. bataljon, ki sta imela poveljstvo v Moši pri Gorici in v Postojni.
Vsak bataljon je imel tri čete, in sicer:
- 2. četa (Kobarid)
- 14. četa (Gorica)
- 29. četa (Trbiž)
- 27. četa (Ilirska Bistrica)
- 28 četa (Postojna)
- 49. četa (Idrija)
Skupno sta imela oba bataljona 21 vodov, ki so ustrezali posadki posamezne vojašnice. Po reformi leta 1921 in sistemski gradnji vojašnic leta 1922 se je struktura krepko spremenila. Termin bataljon so v skladu s fašistično ideologijo spremenili v legijo, čete izgubijo numerizacijo in dobijo ime po osrednjem kraju, največja sprememba pa se je zgodila na dveh najnižjih ravneh. Vod je preimenovan v tenenzo, ki ustreza činu poročnika (tenente), najnižje pa so bile brigade, ki so ustrezale posadki ene vojašnice.
Ob rapalski meji sta bili tako 5. in 6. legija (Gorica in Trst). Razmejitev med njima je potekala med Idrijo in Postojno oz. med goriško in tržaško provinco znotraj Julijske krajine. Peta legija je imela čete Trbiž, Bovec in Gorica, šesta pa Idrijo, Postojno in Ilirsko Bistrico. V kasnejših reorganizacijah so obema legijama spremenili le številko in zopet odstranili termin legija, struktura pa je ostala ista.

Mejna milica

Glavni divizijski sedež obmejne milice se je zaradi namestitve ob alpskem loku nahajal v Torinu, mejno območje pa so že leta 1925 razdelili na 18 legij v Alpah in eno legijo v Zadru (Ascoli, Bernasconi, 2008). Rapalsko mejo so takrat nadzirale:
- 55. furlanska legija (Humin)
- 62. soška legija (Gorica)
- 58. legija Sveti Jakob (Trst)
- 59. kraška legija (Trst)
- 61. kvarnerska legija (Reka)
Z reorganizacijo leta 1939 je celotno ozemlje rapalske meje nadzirala le 4. snežniška legija s sedežem v Tolminu. Osnovno enoto oz. posadko ene vojašnice je predstavljal oddelek (distaccamento), ponekod pa so ti imeli še manjše občasne postojanke. V gorskem svetu so bile to večinoma planinske koče, ki so ali odstopile ali dale v najem določeno število sob. Struktura je obsegala legijo - kohorto - stotnijo - manipolo - oddelek. Z mejnim kamnom št. 45/97 se je končala pristojnost tolminske kohorte in pričela pristojnost postojnske kohorte.