Poenostavljeno lahko območje mejišča razdelimo na tri enote – Julijske Alpe, predalpsko hribovje in dinarsko kraški svet. Pri tovrstni delitvi je potrebno izpostaviti trditev, da je osrednji del rapalske meje pri Postojnskih vratih zajemal najbolj uravnan del meje. Delitev na tri območja sovpada tudi z italijanskim dojemanjem poteka rapalske meje, ki so jo delili na severni, osrednji in južni del oziroma na podlagi pokrovnosti tal na neporaščen gorski, mešani in gozdnat odsek. Rečna mreža Julijske krajine je s tem v celoti zajemala porečje rek Soče, Bače, Idrijce in Vipave. Če poizkusimo območje rapalskega mejišča predstaviti tudi preko upravne razdelitve Slovenije je najbolje uporabiti občinski nivo. Danes je na obeh straneh nekdanje državne meje šestnajst slovenskih občin, in sicer: nekdanje italijanske občine Bovec, Kobarid, Tolmin, Cerkno, Idrija, Postojna, Pivka in Iliriska Bistrica ter nekdanje jugoslovanske občine Kranjska Gora, Bohinj, Železniki, Gorenja vas – Poljane, Žiri, Logatec, Cerknica in Loška dolina. Vsem nekdanjim jugoslovanskim občinam, razen Kranjski Gori in Bohinju je skupno, da so poselitvena jedra in občinska središča imele v Jugoslaviji, obrobje pa se je nahajalo v Italiji. Današnje občinske meje se z rapalsko mejo enačijo le na območju med Pečjo in Črno Prstjo, južneje pa so občinske meje vrnjene ali na stanje pred razpadom Avstro-Ogrske ali pa so bile začrtane drugače. Danes se nekdanja rapalska meja nahaja v treh državah, in sicer odsek pri Ratečah, kjer še vedno poteka državna meja, v Sloveniji in na Hrvaškem. Podatek o dolžini nekdanje mejne črte na območju današnje Slovenije smo dobili preko georeferenciranja zemljevidov rapalske meje v merilu 1:5000 in izdelave novega vektorskega sloja mejne črte, ki je osnovan na zračni razdalji med posameznimi mejniki ter tako pridobili podatek o skupni dolžini 210 kilometrov (Grega Žorž, 2017).

Severni del - Julijske Alpe

Pogled na dolino Zadnjice in dolino Soče z vojaške poti na Triglav.

Severni del predstavlja najvišje ležeče območje rapalske meje. Prične se na vrhu Peči (1508 m), kjer je še danes tromeja Avstrije, Italije in Slovenije, ter se od tam spusti proti naselju Rateče. Dno Zgornjesavske doline doseže pri današnjem mejnem prehodu. Morfološko gledano bi morala celotna Zgornjesavska dolina pripasti Jugoslaviji, saj je jadranska razvodnica tik nad vzhodnim robom naselja Bela Peč/Weissenfels v Italiji. Omenjeno naselje ima danes, kljub prvotnemu slovenskemu imenu, ime Fužine, ki je nastalo kot prevod italijanskega imena Fusine in Valromana. Zaradi relativne ozkosti Zgornjesavske doline jo meja kmalu zapusti in se dviguje preko grebena Ponc do V koncu špice (2351 m). Opisan odsek od Peči do V koncu Špice še danes obstaja kot državna meja in je reliktni ostanek rapalske pogodbe iz leta 1920. Danes državna meja poteka zahodno proti Mangartu, rapalska meja pa se je nadaljevala proti jugu preko Kotovega sedla (2134 m) do Jalovca (2645 m) in od tam do Male Mojstrovke (2333 m) ter do prelaza Vršič (1611 m). Danes edina cesta, ki povezuje gorenjsko z Bovško kotlino, je tako postala mejno območje. Od Vršiča dalje je meja potekala preko Prisojnika (2547 m) in zgornjega roba Kriške stene tako, da je Razor (2601 m) v celoti pripadel Italiji. Meja se je nato preko Bovškega Gamsovca (2391 m) spustila na že takrat pomemben planinski prehod Luknja (1756 m) ter se od tam dvignila proti najvišji točki Triglavu (2864 m). Ker so danes veljavno višino Triglava izmerili šele po drugi svetovni vojni, je v času rapalske meje najvišja točka 2863 m. Meja se je s Triglava spustila proti Šmarjetni glavi (2355 m) in sedlu Dolič (2164 m), kjer se je zopet vzpela na Kanjavec (2569 m) in se preko čela Doline sedmerih jezer povzpela na dolg greben Lepošpičja. Tu je neposredno vplivala na naš edini narodni park, ki je s tem v svojem severnem delu mejil na Kraljevino Italijo. Dve najvišji jezeri (Jezero pod Vodnikovim Vršacem in Mlaka v Laštah) sta bili zato izvzeti iz prvotnega območja Triglavskega narodnega parka, saj sta se nahajali v Italiji. Pomenljivo je tudi italijansko poimenovanje najvišjega jezera, Lago Zero, ki je nekakšna protiutež slovenskemu pojmovanju doline Zajezeram kot Dolina sedmerih jezer. Greben Lepošpičja je meja zapustila na vrhu Travnika (2258 m) in se preko Velikih vrat (1924 m) vzpela na Kal (2001 m) (Grega Žorž, 2017).

Velika vrata so prvi izmed številnih prehodov preko osrednjega loka Julijskih Alp, meja pa je tu presekala pašne povezave med Zgornjim Posočjem in njihovimi najbolj oddaljenimi planinami. Tako Melik kot Tuma opisujeta, da bohinjski pastirji, ki so tu pasli po letu 1920, ne poznajo ledinskih imen, saj so bile to prej trentarske, soške ali tolminske planine. Za Bogatinskim sedlom (1803 m) se meja obrne proti vzhodu in preko Velikega Bogatina (2005 m), Tolminskega Kuka (2086 m), Vogla (1923 m), Rodice (1964 m) in Črne prsti (1844 m) povsem sledi grebenu oz. razvodnici. Šele v povsem skrajnem delu severnega odseka se meja zopet prevesi na gorenjsko oz. kranjsko stran, saj nad Soriško planino poteka preko Šavnika (1576 m), Čevžla (1536 m) in Dravha (1548 m). Po danes veljavnih naravnogeografskih členitvah Slovenije umeščamo to območje preučevanja v alpske pokrajine oz. v Karavanke in Julijske Alpe (Ogrin, Plut, 2009). Rapalska meja seveda deli tudi to območje. Ravno zato je potrebno omeniti tudi regionalizacijo Slovenije po sonaravnih kriterijih, ki jo je leta 1999 izdelal Dušan Plut. Mezoregija Zgornje Posočje in Idrijsko-Cerkljanska mezoregija na svojem vzhodnem robu sovpadata s potekom rapalske meje. Zgornje Posočje je kljub perifernosti takrat doživljalo manjši gospodarski zagon. Les in preostali gradbeni material so italijanske mejne službe v glavnem kupovale v Julijski krajini, podjetje Salonit Anhovo pa je kmalu po ustanovitvi postalo eno izmed pomembnejših italijanskih obratov. Sprva obnova, nato pa obsežne širitve cest in cestnega omrežja so lokalnemu prebivalstvu posredno ali neposredno zagotavljale finančni dohodek. Vse današnje ceste do gorskih naselij v Zgornjem Posočju in predvsem na Tolminskem so bile zgrajene v medvojnem obdobju in so še danes pomemben dejavnik pri ohranjanju poselitve ter kulturne krajine. Razširjeno cestno omrežje je pripomoglo tudi k večjemu izkoriščanju gozdov v višjih legah, številne planine pa so takrat dobile široke poti, če ne že ceste. Nasploh lahko to območje najbolje opišemo tako, da je meja potekala visoko po vrhovih, nižje ob njih ter v dolinah pa so še danes ohranjeni številni ostanki rapalske meje. Italijanska klasifikacija pokrovnosti tal še danes v večji meri ostaja enaka. Območje poteka meje je zaradi velikih nadmorskih višin nad gozdno mejo, zaradi opustitve paše drobnice pa ga na pobočjih zarašča ruševje (Grega Žorž, 2017).

Osrednji del - poseljeno območje

Cerkljansko hribovje.

Osrednji del sprva zaznamuje hribovitost Cerkljanskega, Idrijskega in deloma Škofjeloškega hribovja, nato pa zakraselost Hotenjskega ravnika in Hrušice. Meja se z že omenjenega Dravha strmo spusti do prelaza Petrovo Brdo (797 m), kjer dokončno zapusti Julijske Alpe in se strmo dviguje na Hoč (1514 m), vse do vzhodnih pobočij Porezna (1630 m), ki je pripadel Italiji. S Petrovim Brdom se po Zgornjesavski dolini zopet prične poseljeno območje, ki ga je rapalska meja razdelila na dva dela. Od Porezna dalje je strogo sledenje razvodnici čedalje manj opazno, čeprav le-ta še vedno narekuje potek meje. Politična in diplomatska premoč Italije prideta tu najbolj do izraza, saj meja skoraj v celoti poteka tik pod razvodnico v škodo Jugoslaviji. Pomembni prelazi in vrhovi so tako ostali v rokah Italije. S tem je seveda meja posegla tudi v obstoječo občinsko oz. deželno ureditev, saj je manjše dele občin, ki so pripadle Jugoslaviji, pripojila k sebi. Od Porezna proti Blegošu (1562 m) je meja potekala čez Črni vrh (1288 m) in se pri današnji Koči na Blegošu usmerila nazaj proti jugozahodu. Tu je potekala med Robidnico in Leskovico ter pri zaselku Joškovec prečkala potok Podplečica. Od tu se je povzpela proti Vrhovčevemu griču (1048 m) in v bližini zaselka Trah prečkala potok Podjelovščica. Meja je nato zaobjela Sovodenj, ki je ostal Jugoslaviji, in se pod Kanalskim vrhom usmerila proti Sivki (1008 m). S tem so vsi trije prelazi – Podpleče, Podlanišče (Kladje) in Kanalski vrh – pripadli Italiji. Pri Sivki je meja zopet obrnila smer, tokrat proti jugovzhodu, in je tej smeri sledila vse do Medvedjega Brda (814 m) nad Godovičem. Tako kot pri Sovodnju je tudi tu meja pravokotno sekala doline potokov proti Žirem in se vmes vzpenjala na vrhove. S tem se je nadaljeval trend italijanskega pridobivanja prelazov proti Idriji. Tu je rapalska meja prešla staro deželno mejo in vse do današnje slovensko-hrvaške meje potekala po ozemlju Kranjske. Od Medvedjega Brda se je meja spustila proti Žejni dolini in zaobšla Hotedršico, ki je s tem postala jugoslovansko obmejno naselje. Meja je od nje proti Kalcam bolj kot ne sledila južni strani glavne ceste ter med Kalcami in zaselkom Gruden prečkala cesto Kalce–Hrušica. Od tu dalje je zopet sledila glavni cesti proti Grčarevcu ter se počasi vzpenjala pod Mesarjev vrh (796 m). Od tam je po plastnicah potekala proti južnim pobočjem Grmade in se spustila proti Planini (Grega Žorž, 2017).

Pri predelu Grič je razdelila sedaj zopet enotno naselje in se ob južnem robu Planinskega polja približala graščini Hošperk. Na potek meje je tu po pričevanju prebivalcev vplival lastnik gradu, ki je želel čim več svoje posesti priključiti Italiji. Meja se je ob makadamski cesti dvigovala pod Stari grad (703 m) in jo prečkala za Cerovico (629 m). Od tu je šla na Stražnik (646 m) ter v skoraj ravni črti na Veliki Javornik (1269 m). Z vrhom Velikega Javornika, ki dominira nad Postojnskimi vrati, zaključujem osrednji del, saj od tu dalje meja poteka preko obsežnih gozdnatih površin Javornikov in Snežnika ter se ponovno prične neposeljeno območje. Osrednji del območja preučevanja tako zaobjema najbolj poseljeno območje rapalske meje, ki je tu izjemno posegla v socialne in ekonomske vezi prebivalstva. Za razliko od mejnih grebenov Julijskih Alp je tu meja ponekod potekala med posameznimi kmetijami ali pa tudi preko vasi. Zaradi tega ni presenetljivo, da je največ zgodb o mejnih pripetljajih in življenju ob meji ohranjenih ravno na tem območju. Za razliko od severnega odseka, kjer so v demografskih skromnih poselitvenih centrih Zgornjega Posočja zgradili le vojašnice, je v osrednjem delu potekalo tudi aktivnejše priseljevanje civilnega italijanskega prebivalstva. V neposrednem zaledju rapalske meje so se tako povečali Podbrdo, Cerkno, Idrija in Postojna, ki so dobili številčno italijansko vojaško, polvojaško in civilno administrativno osebje. Sploh Podbrdo je zaradi svoje predvojne majhnosti doživelo izjemno povečanje prebivalstva – v letih pred drugo svetovno vojno je bilo v njem in neposredni okolici nameščenih nekaj tisoč uslužbencev različnih služb in vojakov, danes pa ima naselje 642 prebivalcev. Podobno se je zgodilo tudi Idriji, ki je bila do priključitve Italiji drugo največje mesto Kranjske. Italijani so nad njo zgradili eno izmed največjih vojaških zgradb Julijske krajine in zgolj v njej namestili tri tisoč vojakov, ki so bili v glavnem naborniki. Z izseljevanjem Slovencev je sočasno potekalo tudi priseljevanje Italijanov. Le-te so Italijani sami delili na Italijane iz »stare Italije« in Italijane z ozemlja razpadle Avstro-Ogrske. Slednji so v naselja tik ob rapalski meji v glavnem prihajali iz Gorice in Trsta. Zaradi poitalijančevanja je Italija tik ob mejo najraje naseljevala Italijane iz kraljevine, ki niso poznali predvojnih razmer na območju Julijske krajine. Zaradi načrtnega premeščanja pripadnikov državnih služb in vojske je bilo ob rapalski meji največ Italijanov s Sicilije, s Sardinije in nasploh z južnega dela Apeninskega polotoka (Grega Žorž, 2017).

Južni del - prostrani gozdovi

Vidno polje strelne line utrdbe v gozdovih Javornikov.

Južni del območja preučevanja še danes predstavlja eno izmed največjih sklenjenih gozdnih površin v Sloveniji. Sestavljata ga dve dinarsko kraški hribovji, in sicer dolg greben Javornikov ter Snežnik, ki se v svojem vzhodnem in jugovzhodnem delu dotika Gorskega Kotarja. Na tem območju ni naselij, saj so le-ta na obeh straneh meje postavljena na Cerkniškem polju, v Loški dolini, ob reki Pivki ali v dolini reke. Obširni bukovi gozdovi so osnova lesne industrije, ki tu kljub razmejitvi ni zamrla. Ravno nasprotno – na železniški postaji Rakek so dnevno odpravili dva vagona desk v Italijo. Zaradi sklenjenosti in debelejše prsti je poselitev skoncentrirana na že omenjenih podoljih in ravnikih, kjer so dobri pogoji za živinorejo. Pomanjkanje konjev in goveda v Julijski krajini in v Italiji je bilo povod za obsežno tihotapljenje živine preko javorniških in snežniških gozdov. Zaslužek in vložek sta bila velika, zato se je tu zgodilo precej oboroženih incidentov med tihotapci in obmejnimi službami obeh držav. Kljub videzu živahnega prekomejnega prometa je potrebno poudariti, da je območje zaradi kraškosti z vojaškega vidika bolj kot ne neprehodno, kar pa seveda ne moremo trditi za cestno omrežje, ki je bilo tu prav tako razvejano kot v osrednjem delu in je predstavljalo veliko težavo za finančno stražo in mejno milico, ki sta bili glavni protagonist pri varovanju in nadzoru meje. Tako kot v Julijskih Alpah so se obmejne službe osredotočile na mejne ceste in lažje prehode. Obsežen, a prekinjen, nebranjen pas meje pa je italijanska vojska pričela sistematično povezovati v sistem poljskih jarkov in topniških položajev že pred letom 1930 (Grega Žorž, 2017).

Pri tem so zgradili številne nove ceste, zato daje cestno omrežje Javornikov vtis kaotičnosti, saj predvojne ceste vodijo v smeri vzhod-zahod, medvojne sever-jug, po drugi svetovni vojni pa so gozdarji zgradili še povezovalne odseke med njimi. Meja se seveda ni ozirala na kraškost terena in je v glavnem potekala v ravnih linijah med posameznimi vrhovi. Od Velikega Javornika je šla na Debeli vrh (1267 m), Suhi vrh (988 m) in prečkala križišče severno od Sovinščka (872 m). Od tu je potekala dalje po dolgem hrbtu Kozlovke, Lačnika (1103 m), Škodovnika (1260 m), Bičke gore (1236 m) do kote 950 m zahodno od Bičkih lazov in po vzhodnem robu Leskove doline do kote 866 m severno od Velikega Vavkovca. Od tu dalje je meja potekala na obeh straneh današnje državne meje med Hrvaško in Slovenijo in je imela povsem južno smer. Meja je tako prečkala Praprotno drago, Paravičevo mizo, Jelenjo drago, Čabransko polico in se pri Črnem vrhu (1121 m) južno od Gomanc usmerila proti vzhodu. S tem je tudi dokončno zapustila današnje ozemlje Slovenije (Grega Žorž, 2017).