O rapalski meji

Nekdanji mejni greben Tolminsko - Bohinjskih gora. Vir: Grega Žorž

Območje zahodne Slovenije je danes najmlajši del slovenskega državnega ozemlja in je bilo skozi skoraj celotno svojo zgodovino determinirano zaradi vloge mejišča. V obravnavam obdobju, se pravi med letoma 1918 in 1947, je območje pripadlo Kraljevini Italiji in Kraljevini SHS, ob njegovem vzhodnem robu pa je potekala nova državna meja, ki jo imenujemo rapalska zaradi italijanskega letoviškega mesta Rapallo ob Genovi v katerem je bil podpisan sporazum o določitvi meje. Spletni portal je namenjen predstavitvi njenega nastanka, kako so zakoličevali mejo in nadzoru ter seveda tudi odnosu obeh držav do mejišča in kako so uredili prehajanje tako ljudi, idej in dobrin preko nje. Rapalska meja je potekala bolj ali manj vzdolž razvodnice med Črnim in Jadranskim morjem, zato je temu primerno omejeno tudi mejno območje, ki ga lahko na manjše kose razdelimo na podlagi več kriterijev. Želja Italije po umestitvi nove državne meje vzdolž razvodnice ni presenetljiva, saj je miselnost 19. in 20. stoletja temeljila na mejni črti kot braniku državnega ozemlja. Meje so takrat dojemali kot veliko bolj živo stvar kot danes, ko so politični procesi in miselnosti, vsaj v Evropi začrtane v povsem obratno smer. Za razliko od ostalih »neodrešenih« pokrajin Italije je naše preučevano območje Italijo zanimalo predvsem zaradi njegove obrambne vloge, zato jo lahko ločimo od ostalih italijanskih zahtev, saj tu italijansko prebivalstvo ni predstavljalo želje po prestavitvi meje, čeprav so časopisi, italijanska politika in javnost glasno zatrjevali ravno to.
Rapalska meja in njeno mejišče sodita zato v skupino meja na naravnih pregradah, ko se je mejo raje prestavilo na manj priljudna, težje prehodna in gospodarsko manj razvita območja, ki so s tem praviloma postajala še bolj periferna oz. odročna. Zaradi goratega sveta, ki je predstavljalo veliko boljše obrambne zmožnosti kot odprta Padska nižina, so bili strateško pomembni prehodi preko dolin največkrat vojaško utrjeni na stičišču več poti preko meje. Mogočne betonske zgradbe ali podzemne strukture so nastale zaradi povojnega mišljenja italijanske vojske, ki je temeljilo na izkušnjah prve svetovne vojne, ki je spričo velikih človeških izgub želelo čim bolj zavarovati svoje vojake.

Kljub prvotnim obljubam o spoštovanju narodnostnih pravic so že dogodki prve svetovne vojne nakazali, da je Italija načrtno kršila mednarodna pravila vojskovanja, ki zajemajo tudi člene o upravljanju osvojenega območja tekom vojne.
Dejanja politikov in njenega ljudstva so po koncu vojne dala vedeti, da slovenski narod kot narodno telo nima prihodnosti znotraj Kraljevine Italije, vzpon fašizma v letu 1922 pa je zgolj pohitril že tako ali tako propadajočo gospodarsko, kulturno in politično udejstvovanje Slovencev.
Upravičeno lahko zato rapalsko obdobje smatramo kot eno izmed temnejših obdobij, še posebej zato, ker je nasilje prekinilo obdobje, ko smo v Primorju dosegli utrditev pouka slovenščine v šolah in veljavnost slovenščine kot uradni jezik, prav tako pa so bile kulturne, gospodarske in politične ustanove na višku svojega razvoja.
S preučevanjem rapalske meje, interpretacijo vsebine in obujanjem spominov ne želimo razvrednotiti kataklizme Slovencev na novem državnem ozemlju Italije, temveč zanamcem ohraniti spomin na obdobje, ki ga slovenski narod in zgodovina čedalje bolj dojema kot monoton prehod od prve do druge svetovne vojne, čeprav je od novembra 1918 moralo preteči dolgih sedemindvajset let oz. kar četrtino 20. stoletja do novega podpisa pogodbe, ki je zakoličila današnjo državno mejo med Italijo in Slovenijo.
Odzivi in dejanja Slovencev so bila ob sprejetju nove realnosti njihovih življenj različna, nihče pa si ni upal zares pomisliti, da bo Italija kar tako prepustila ozemlje s tako veliko politično ceno. In res je vprašanje kje bi obstajala današnja meja, če se ne bi zgodila katastrofa druge svetovne vojne. Kljub temu, da Trst in Gorica, dva nekdanja stebra slovenskega kulturnega življenja že skoraj stoletje ostajata znotraj Italije, nam je v letu 1947 le uspelo pridobiti nazaj večji delež ozemlja in prebivalstva.