Dogovori o prehajanju meje

Prehajanje meje pa državi uredili postopoma, in sicer šele s podpisom dveh sporazumov v Nettunu in Beogradu. 27. januarja 1924 sta državi podpisali dogovor dosežen na sestankih v obeh prestolnicah, s katerim sta si razdelili območje Svobodne reške države, 20. julija 1925 pa sta podpisali nettunske dogovore, v katerih sta opredelili mejni promet, zaledno mejno območje, mejno turistično območje in vsebine, ki se niso dotikale meje Območje na obeh straneh državne meje je s tem tudi uradno postalo mejišče oz. frontier. Vsebina povzeta po Žorž, 2017.

Italijanski zaledni mejni pas je obsegal območje od Peči do Pungrata (Cima Ruter), zajel območje naselja Bela Peč (Fusine in Valromana), Mangartskih jezer, Rif. Sillani na Mangrtskem sedlu, Rif. Suvich v Loški Koritnici, Jalovec, planine v Zadnji Trenti, izvir Soče, Vršiško cesto vse do vključno z zaselkom Na Logu, dolino Zadnjice, sedlo med Prehodavci in Zadnjiškim Ozebnikom, pl. Za Skalo, Lanževico in poti na Bogatinsko sedlo, kjer je od meje segalo zgolj 500 metrov v notranjost Italije. Dalje je zaledno mejno območje vzporedno sledilo meji do Rodice, vanj pa je sodil pas, ki ustreza 300 m višinske razlike pod mejnim grebenom. Od Rodice dalje je območje zajelo pot do Ruta iz Grahovega, poti do Stržišča, železniško postajo Hudajužna, Durnik, Porezen, Poljane pri Cerknem, Škofije, Bevk, Sivko, Ledinsko Razpotje, cesto Gore–Tabor–Dole–Veharše–Godovič, naselje Godovič ob stari občinski meji Hotedršica–Gorenji Logatec, Travni vrh, Cestar pri cesti Gruden–Hrušica, cesto proti Grčarevcu pri Srnjaku, staro občinsko mejo Planine Ravbarkomanda ob cesti Postojna–Planina in ob železnici Postojna–Rakek, ob občinski meji Rakek do V. Javornika, meje gozdnega zemljišča Windischgretz – tako, da zajame Jurjevo dolino – in od tam do Obramca, Kalvarije, Pravdenjaka, ceste od vojašnice finančne straže Cifri, Klanske police in Gomanc (Žorž, 2017).

Jugoslovanski zaledni mejni pas je potekal od Peči tako, da je zajel naselja Rateče, Podkoren, Kranjska Gora, Log in Gozd, Špik, Turkov rovt v dolini Vrata, Rjavina, pot iz Krme, pot na Vodnikovo Kočo, Hribarice, Triglavska jezera, Korita, zopet 500 m od Bogatinskega sedla in 300 višinskih metrov pod grebenom tolminsko-bohinjskih gora, železniške postaje Bohinjska Bistrica, Nemškega Rovta, ob meji katastrske občine Sorica do Podrošta, sto metrov vzporedno ob meji vse do Leskovice, Hotavelj, Sovodnja, Žiri, Osredka, Rovt, cesto Rovte–Logatec, železniško postajo Logatec, ob železnici do zemljišč Windischgretza, ob železnici, ob cesti Cerknica–Martinjak–Grahovo–Žirovnica–Lipsenj–Gorenje Jezero–Dane–Lož, cesto proti Grajševki, Požarja do današnje meje s Hrvaško.

Dovolilnice za prehod meje in načini prehajanja meje

Vsi, ki so želeli prečkati mejo, so morali na ustreznem uradu zaprositi za vizumsko dovoljenje za vstop v državo. Pri tem so morali upoštevati lokacijo mejnega prehoda, saj ni bilo moč pridobiti dovoljenja za prečkanje meje na kateremkoli mejnem prehodu.

Italijani so mejo razdelili na sedem odsekov, vizumska dovoljenja za prvi odsek meje med Pečjo in goro V koncu Špica je izdajal Urad javne varnosti Trbiž, za drugi odsek Urad javne varnosti Tolmin, ki je bil pristojen za mejni odsek do Vogla, za tretji odsek Urad javne varnosti Podbrdo, ki je bil pristojen za mejni odsek do Huma pri Poreznu, za četrti odsek Urad javne varnosti Idrija za mejni odsek do mejnega prehoda Kalce, za peti odsek Urad javne varnosti Postojna za mejni odsek od vključno mejnega prehoda Kalce do Loma pri Jurjevi dolini, za šesti odsek reška kvestura za mejni odsek do Kastava in za sedmi odsek Urad javne varnosti Vološko-Opatija.

Na jugoslovanski strani so bili za dovoljenja pristojni okrožni uradi, in sicer za prvi odsek med Pečjo in Možicem radovljiško okrožje, za drugi odsek do Sivke okrožje Škofja Loka, za tretji odsek do Belih vod pri Leskovi dolini okrožje Logatec, za četrti odsek do Smrekovca okrožje Čabar, za zadnje tri odseke pri Reki pa okrožja Susak, Kastav in policijski komisar Susak.

Dovoljena za enkratni prehod meje sta državi opredelili s 13. členom, v katerem sta določili, da jih na italijanski strani izdajajo že omenjeni uradi javne varnosti ali poveljnik enote finančne straže na mejnih prehodih prve kategorije. Na jugoslovanski strani jih lahko izdajo: okrožni urad, poveljnik policijske enote ob meji, poveljnik orožniške postaje, častnik mejne vojaške enote ali poveljnik oddelka finančne kontrole.

Prebivalstvo mejnega območja je lahko zaprosilo za mejno izkaznico (carte di frontiera), s katero jim je bila omogočena možnost prehajanja meje na mejnih prehodih druge kategorije, ki bi ustrezali današnji definiciji maloobmejnega prehoda. Izkaznice so na italijanski strani meje izdajale kvesture v Vidmu, Gorici, Trstu in na Reki, na jugoslovanski strani pa okrožja Radovljica, Škofja Loka, Čabar, Susak in Kastav.

Prehajanje meje pa ni zajemalo le prehoda ljudi preko vnaprej določenih prehodov, temveč tudi prehajanje živine in dobrin.
S petim in šestim členom je bilo tako določeno, da lahko zaradi paše (na lastnih zemljiščih) ali prezimovanja mejo neobdavčeno prečka tudi živina. Za pridobitev dovoljenja so morali lastniki podati poleg števila in opisa živine tudi število breje živine.
V primeru, da prebivalstvo ali živina nimata v svoji neposredni bližini dostopa do pitne vode, se lahko za neobdavčen transport vode preko meje uporabijo mejni prehodi 1., 2., ali 3. kategorije.

Mejni prehodi

Italijanska stran prehoda I. kat. Petrovo Brdo nekoč in danes. Vir: Di Bartolomeo, Grega Žorž

Do podpisa sporazuma o prehajanju meje so bile lokacije mejnih prehodov zgolj začasne narave in v obliki kontrolnih točk. Z letom 1925 pa so tudi na rapalski meji odpravili začasno ureditev in se odločili za kar šest kategorij mejnih prehodov.

Prva kategorija – splošni mejni prehodi (Varchi e passaggi per il movimento generale)
V prvo kategorijo, ki ustreza današnji obliki mednarodnega mejnega prehoda je sodilo devet mejnih prehodov na območju Slovenije. Razmeroma majhno število se je z razdelitvijo na cestne in železniške prehode še zmanjšalo. Nadzor na mejnih prehodih so izvajali karabinjerji, finančna straža pa jim je nudila morebitno pomoč.
Na mejnih prehodih prve kategorije ni bilo časovne omejitve prehajanja meje. <

Mejo se je lahko tako prečkalo na šestih cestnih mejnih prehodih:
- Rateče,
- Petrovo Brdo,
- Podpleče pri Cerknem,
- Žiri (Osojnica),
- Gruden (Kalce),
- Planina (glavna cesta).
Poleg omenjenih cestnih prehodov se je mejo dalo prečkati še na železnici, in sicer:
- na progi Ljubljana - Trbiž med žel. postajo Rateče in žel. postajo Bela Peč,
- na progi Jesenice - Gorica med žel. postajo Bohinjska Bistrica in žel. postajo Podbrdo,
- na progi Ljubljana - Trst med žel. postajo Rakek in žel. postajo Postojna.

Druga kategorija – mejni prehodi za gibanje v obmejnem pasu (Varchi per il movimento nella zona di frontiera)
Na mejnih prehodih druge kategorije je imelo možnost prehoda lokalno prebivalstvo, ki je imelo mejne prepustnice. Za razliko od prve kategorije tu ni bilo carinikov oz. karabinjerjev, temveč le finančniki. Pred reformo mejnih prehodov leta 1938 sta državi določili kar 32 mejnih prehodov na ozemlju današnje Slovenije in 23 mejnih prehodov na območju današnje Hrvaške. Mejni prehodi druge kategorije so obratovali med peto uro zjutraj in deveto uro zvečer (5.00–21.00), vendar so urnik prilagajali letnemu času, saj so maja in avgusta prehod odprli že ob četrti uri zjutraj, junija in julija pa ob pol štirih (3.30) zjutraj.

Imena 32 mejnih prehodov na območju Slovenije so:
- Rateče – Pri Jalnu, 2/XXI-XXII,
- Vršič, 6/XV-XVI,
- Vrh Bače, 26,
- Sorica – Petrovo Brdo, 27/XXXIX,
- Rovtar – Petrovo Brdo, 28/VI-VII,
- Podprvič, 30/LII,
- Podlanišče, 35/LX-LXI,
- Nova Oslica – Veharšče, 36/I-II,
- Laniše, 37/X,
- Žiri – Breznica, 39/VIII,
- Žirovnica, 40/XXXIV,
- Novi Svet, 44/XLV-LI
- Dolinar, 45/I-II,
- Urbanček, 43/XXXVII,
- Grčarevec, 47/III,
- Grič – Strmica, 49/XII,
- Malni, 49/XLVI-XLVII,
- Brez imena, 49/LXXXIII-CXIX,
- Unec – Postojna, 49/CLXXII-CLXXIII,
- Brez imena, 50/XXV-XXVI,
- Otoška dolina, 54/XXIII-XXIV,
- Leskova dolina, 58/CI-CII.

Tretja kategorija – mejni prehodi za lastnike zemljišč (Varchi per il movimento dei proprietari di beni a cavallo della lina di confine)
Za razliko od prvih dveh kategorij so bili mejni prehodi tretje kategorije (in vse kategorije dalje) brez zgradb in mejnih uslužbencev. Zabeleženo je bilo le, na katerem odseku meje se lahko opravi prehod, mejni nadzor pa so tu opravljale patrulje finančnikov. Mejnih prehodov tretje kategorije je bilo na ozemlju današnje Slovenije kar 148, na ozemlju današnje hrvaške pa 55.

Imena 148 odsekov mejnih prehodov tretje kategorije so:
- Kopa, 1/XX-XLVI,
- Rateče, 1/LXXV,
- Rateče, 1/XCI-XCII,
- Soriška planina, 26/XLVI,
- Porezen, 29/XXX,
- Pri štalah, 29/LXIV,
- Kumer, 30/LX,
- Pri Tušku, 31/XVI-XXII,
- Slugova dolina, 32/XXV-XXVI,
- Kovk, 32/XLIX-L,
- Robidnica, 33/XXV-XXVI,
- Robidnica, 33/XXXVIII-XXXIX,
- Peternel, 33/LXX-LXXII,
- Črniče, 33/LXXXV-LXXXVI,
- Mak, 34/II-III,
- Strum, 34/XXIX-XXX,
- Mehinovše, 34/LVIII,
- Brez imena, 34/LXIX-LXX,
- Pervene, 35,
- Vrhovec, 35/XV-XVI,
- Vrhovec, 35/XXIII-XXIV,
- Brez imena, 35/XXXII,
- Na Rupah, 36/XXXII,
- Brez imena, 36/XXXVII,
- Brez imena, 36/XLVI,
- Brez imena, 37/X-XXXIII,
- Likar – Svetlinčič, 37/LXXIII,
- Fužine – Svetlinčič, 38,
- Bezelj, 38/XIX,
- Škulj, 38/XXX,
- Žakljerič, 38/XLII,
- Brez imena, 38/LXI-LXII,
- Brez imena, 38/LXXV-LXXX,
- Brez imena, 39/LXVIII,
- Brez imena, 39/LXXXVII,
- Sovra – Dolenji Vrsnik, 40/VIII-IX,
- Sovra – Žirovnica, 40/XXXIV,
- Ravne – Rupe, 40/LIX-LX,
- Ravne – Kovk, 40/LXIX,
- Podklanec – Črna, 41/XIX,
- Podklanec – Dolenji Zavratec, 41/XLII-XLIII,
- Sopot – Zavratec, 41/XLIV,
- Lom – Zavratec, 41/LXXXIII,
- Rovte, 42/XXVIII,
- Lanevska grapa, 42/XLII, XLIII,
- Trate, 43,
- Brez imena, 43/XVIII-XIX,
- Likarjeva koča, 43/XXXVI-XXXVII,
- Cesta do Likarja, 43/XLIX-LII,
- Strnad, 43/LVIII-LIX,
- Brez imena, 43/LXXVI-LXXVII,
- Brez imena, 44/III-IV,
- Brez imena, 44/XIV,
- Brez imena, 44/XVII,
- Brez imena, 44/XXIII,
- Brez imena, 44/XXVII,
- Brez imena, 44/XLI-XLII,
- Babine Laze, 44/XLV-LI,
- Gornji Novi svet, 44/LXXI-LXXII,
- Brez imena, 44/LXXVIII-LXXXI,
- Erjavec, 45/LIV,
- Erjavec, 45/IX,
- Erjavec, 45/LXXIV-LXXV,
- Cigale, 45/LXXXVIII,
- Brez imena, 45/XCVII,
- Kalce, 46/L,
- Srnjak, 46/LXXIII,
- Klančar, 47/XXIII,
- Sv. Marija, 47/XXXII-XXXIII,
- Podgora, 47/LXV-LXVI,
- Liplje, 48/XXI-XXVII,
- Planina na Hrušici, 48/XLII,
- Sveti Duh, 48/XLIX, LII,
- Planina – Sv. Marija, 48/LXVIII-LXXIV,
- Grič, 48/LXXIX,
- Planina – Žaga, 49/XLVIII-XLIX,
- Nert, 49/LXIII,
- Brez imena, 49/LXXXIII-CXIX,
- Vhod v mlin, 49/LXXXVII-LXXXVIII,
- Brez imena, 50/XXV-XXVI,
- Brez imena, 50/LXV-LXVI,
- Rakov Škocjan, 51/VI-VII,
- Erlišče, 51/XIX,
- Brez imena, 51/XXI-XXII,
- Brez imena, 51/XL-XLI,
- Brez imena, 51/LII-LIII,
- Brez imena, 51/LXII,
- Brez imena, 51/, LXXX-LXXXI,
- Brez imena, 51/LXXXVI-LXXXVII,
- Brez imena, 52/I-II,
- Dolenja vas – Čelo, 52/XXXVIII-XXXIX,
- Brez imena, 53/XVI-XVII,
- Brez imena, 53/XXX-XXXI,
- Brez imena, 55,
- Lačnik, 55/XXVIII-XXXI,
- Lačnik, 55/XLII,
- Brez imena, 56/I-II,
- Brez imena, 56/IV-V,
- Brez imena, 56/XI,
- Brez imena, 56/XXVIII,
- Brez imena, 56, XXXV,
- Brez imena, 56/XL,
- Brez imena, 56/XLIII-XLIV,
- Brez imena, 56/XLVII,
- Bički lazi, 57/LXXVI-LXXXIX,
- Brez imena, 57/IV-LVIII,
- Kozaršče – Leskova dolina, 58/XVI-XVII,
- Kozaršče – Mašun, 57/LVII-LVIII,
- Kozaršče – Leskova dolina, 58/CI-CII,
- Brez imena, 59/LXVI-LXVII,
- Bela voda, 59/LXXXI,
- Leskova dolina – Milanov vrh, 60/XII-XIV,
- Leskova dolina – Milanov vrh, 60/XIX,
- Cifra – Paravičeva miza, 61/IX-XI,
- Cifra – Milanov vrh, 61/XXVIII,
- Čabarska polica – Milanov vrh, 62,
- Pomenjak, 63/XXXII,
- Gomance, 63/LI-LII

Četrta kategorija – mejni prehodi za prenos blaga (Varchi di transito)
Zaradi razčlenjenosti meje je bilo potrebno urediti tudi način prevoza (največkrat lesa) preko ozemlja druge države brez plačila carine. Vsi upravičenci dovolilnic so lahko prevoz preko meje opravljali le na mejnih prehodih prve in druge kategorije.

Kraljevina SHS:
- Sorica–Petrovo Brdo–Podbrdo–Bohinjska Bistrica; s tem so omogočili transport lesa na železniško postajo Podbrdo ter od tam v Jugoslavijo, saj so cesto preko prelaza Sorica zgradili šele po letu 1939.
- Planina–Malni (cesta je dvakrat prečkala italijansko ozemlje).
- Pri Uncu,
- Kolovoz di Selze (mejnik 59/VI) –Boschi del Nadlesk (mejnik 59/C).
Italija
- Kopa–Rateče–Bela Peč; v tistem času je edina cesta na Kopo vodila iz Rateč,
- Jazne–Lanišče–Sovodenj–Cerkno,
- Jarce–38/XLVII–Žiri–Osojnica,
- Črna dolina–Žiri–Osojnica,
- Žirovnica–Žiri–Osojnica,
- Ravne–Žiri–Osojnica,
- Zavratec–Žiri–Osojnica.

Peta kategorija – posebni prehodi (Varchi speciali)
Peta kategorija je bila namenjena prebivalcem mejne cone, ki so lahko preko meje prevažali vodo, pesek in kamen.

Šesta kategorija – sekundarni prehodi (Varchi secondari)
Ta kategorija je bila namenjena prostorsko neomejenemu prehodu zdravnikov, porodniških babic in veterinarjev v nujnih primerih, vendar le s predhodnim posvetovanjem oz. prijavi mejnim službam.

Podatki o kopičenju vojaštva in nadzornih služb ob meji, dajejo rapalski meji videz zaprte in neprehodne meje, čeprav so preko nje v njenem drugem desetletju obstoja dnevno nelegalno prehajale številne manjše skupine prebivalstva, ki so si z nakupi v drugi državi lajšali lastno gmotno stanje. Obstoj tako obširnega prehajanja in tihotapljenja je seveda povsem v nasprotju z mišljenjem o celo legalni neprehodnosti meje. Da je bilo prehajanje meje urejeno in omogočeno priča podatek, da je med Pečjo in Gomancami, se pravi preko Slovenskega ozemlja obstajalo skoraj dvesto mejnih prehodov I., II. in III. kategorije, katerih prostorska razporeditev se še zgosti, če izpostavimo, da jih je bila krepka večina med Petrovim Brdom in Snežnikom, se pravi na območju, ki je bilo tudi najgosteje poseljeno. Italijanska vzhodna meja oz. naša zahodna ni bila nič manj prehodna kot katerakoli druga meja zahodnoevropskih držav tistega časa, odnosi pa so bili med njimi prav tako napeti kot med Jugoslavijo in Italijo.
Statistično gledano je na območju današnjega Slovenije obstajalo šest mejnih prehodov prve kategorije oz. en mednarodni mejni prehod na 35 kilometrov meje, dvaintrideset mejnih prehodov druge kategorije oz. en mejni prehod na 6,5 kilometra meje ter 148 mejnih prehodov tretje kategorije, ki pa niso bili več zgolj točkovni, vendar jih pri statističnem izračunu predstavljamo kot take. Takšni mejni prehodi so se statistično nahajali zgolj kilometer in pol narazen! Če vse mejne prehode obravnavamo enakovredno (saj je obmejno prebivalstvo lahko prečkalo mejo na vseh kategorijah mejnega prehoda) to statistično nanese en mejni prehod na zgolj 1200 metrov meje na današnjem ozemlju Slovenije.

Notranjost obmejne prepustnice

Mejni prehodi I. in II. kategorije na zemljevidu