Po podpisu pogodbe

S podpisom sta se obe kraljevini zavezali, da bosta ustanovili mešano komisijo za razmejitev, ki bo natančno začrtala mejo, jo izmerila ter skrbela za postavitev mejnikov. Zaradi posebnosti nove meje, ki je vsebovala kopensko mejo, svobodno državo ter italijansko enklavo Zadar, so ustanovili tri komisije – vsako za svoj del meje. Uradno so tako obstajale komisije:
- nove province Julijske krajine,
- Svobodne države Reke,
- zadarskega okrožja.
Komisija se je uradno imenovala Commissione italo - s.h.s. per la delimitazione dei confini fra il Regno d´Italia e il Regno S.H.S. in je bila ustanovljena 23. februarja 1921 v Ljubljani, kjer se je tudi prvič sestala. Že na prvem sestanku so se dogovorili o dokončnem umiku Italijanov iz krajev vzhodno od okvirnega poteka rapalske meje, saj so v krajih Sorica, Logatec, Planina, Unec in Rakek tam bivali že od prihoda na naše ozemlje novembra 1918. Na drugem zasedanju komisije, ki je potekalo od 22. do 29. aprila 1921 v Benetkah, so člani komisije razpravljali o tehničnih pravilih dela ter določili oblike delovanja. Zaradi različnih interpretacij poteka meje komisija ni dosegla sklepa o enotnem predlogu. Sklepčni so bili le pri območju visokogorja ter tam, kjer bo potekala na stari kranjsko-ogrski meji. Člani komisije so se dogovorili, da prepustijo odločitev obema vladama, sami pa pričnejo z delom na delu meje, kjer so si enotni (Žorž, 2017).

Trasiranje meje na Novem Vrhu pri Rodici

Konec leta 1921 so ostali zaradi nesporazumov komisije nerešeni deli meje:
1) Zaradi nesoglasja na sestanku v Benetkah:
odsek Peč–Velika Ponca,
odsek Možic–Suhi Vrh.
2) Zaradi nestrinjanja na terenu:
območje prelaza Vršič, (ki so ga takrat v celoti zasedale italijanske enote)
območje Triglava (od sedla Luknja do sedla Dolič),
čelo Doline sedmerih jezer (Prehodavci)
Leskova dolina pri Snežniku (od Velikega vrha do Korita).

Na ostalih odsekih meje je bila po letu 1921 mejna črta določena in tudi trasirana. Proti koncu leta 1922 je delegacija SHS predlagala arbitražo švicarske konfederacije za nerešene dele, predvsem Triglava, vendar do tega ni prišlo. Na zasedanjih med 4. in 9. avgustom 1924 so dosegli dogovor za večino nerešenih območij in tako pričeli z nadaljnjim delom označevanja na terenu. Po sestanku avgusta 1924 sta ostala nerešena zgolj območje Rateč in odsek Planina, vendar sta obe delegaciji raje videli, da se o tem zopet dogovorita vladi. Po rešitvi sporov je komisija uradno zaključila svoje delo leta 1926 (Žorž, 2017).

Označevanje na terenu

Da bi razdelili in s tem olajšali preučevanje, izvrševanje in nadzorovanje del, je bila mejna črta razdeljena na tri sekcije – sever, srednji del in jug. Italijani so vsaki sekciji določili svojega načelnika ter moštvo, delegati SHS oz. njihovo moštvo pa so raje hodili od primera do primera.
Kartografsko izmero je opravil italijanski geografsko vojaški inštitut, ki je izdelal podrobne karte meje ter obmejnega pasu v merilu 1 : 5000. V vsaki delegaciji je bil za kartografsko preverjanje določen po en član. Pri Italijanih je bil to topograf IGM, pri delegaciji SHS pa podpolkovnik Marković (Žorž, 2017).

Za materialno označevanje mejne črte sta se obe delegaciji odločili, da bosta uporabili betonske mejnike (termini di confine oz. cippi) prizmatske oblike, zgrajene v armiranem betonu ter pritrjene na matično skalno podlago, kjer je to mogoče. Strinjali so se, da bodo uporabili štiri vrste mejnikov, katerih oblika bo ustrezala njihovi namembnosti.
Glavni mejniki (termini principali) naj bodo važnejših mejnih točkah in na visokih, vidnih mestih. Bili so tudi začetni mejniki vsakega sektorja ter so visoki po en meter ter imajo zaporedno arabsko številko.
Mejniki druge vrste (termini secondari) ali vmesni mejniki, ki stojijo v prostoru med glavnimi mejniki služijo za podrobno določanje poteka mejne črte. Označeni so z zaporedno številko sektorja ter s svojo zaporedno rimsko številko v sektorju.
Posebni mejniki (termini speciali), ki stojijo tam, kjer mejna črta prečka večje komunikacije (ceste) ali mejni prehod, ter imajo enake oznake kot mejniki druge vrste. Od njih se razlikujejo le po dimenzijah, saj v višino merijo 1,5 m.
Tromejni mejnik (termine triconfinale), ki stoji na vrhu gore Peč ter označuje mejni stik med Avstrijo, Italijo ter Kraljevino SHS (Žorž, 2017).

Vsak mejnik je bil označen z zaporedno številko sektorja ter s svojo zaporedno številko znotraj sektorja. Poleg oštevilčenja ima vsak mejnik vrezane označbe na daljših straneh, ki sta obrnjeni proti državama, I za Italijo ter SHS za Kraljevino SHS (čeprav so po preimenovanju v Kraljevino Jugoslavijo popravili večino mejnikov tako, da so nosili črko J, po priključitvi gorenjske k Nemčiji pa črko D). Spodaj imajo vrezano letnico 1920. Na zgornji strani pa so imeli vgravirane tri črte. Prva (s puščico) je označevala magnetni sever, drugi dve pa sta označevali smer do prejšnjega in naslednjega mejnika.
Postavitev mejnikov ter njihovo število
Za izdelavo mejnikov so Italijani uporabljali izključno vojaško delovno silo, Kraljevina SHS pa je poleg vojaške najemala tudi lokalno prebivalstvo. V celoti je bilo na odseku med tromejo in reško državo določenih 69 glavnih mejnikov, med katerimi so postavili 4508 mejnikov druge vrste in 38 specialnih. Sektorski kamen št. 70 je bil stični kamen z mejo Svobodne reške države. Celotna mejna črta je bila po izmeri komisije dolga 244.523,73 m s povprečno razdaljo petdesetih metrov med posameznimi mejniki. Dolžina mejne črte reške države je znašala 19.410,70 m. Po priključitvi reške države k Italiji je celotna mejna črta Julijske krajine znašala 263.934,43 m. Na reškem delu je bilo postavljenih 599 mejnikov, od katerih je bilo 9 glavnih ter 590 drugotnega pomena. Skupno je tako mejo označevalo 79 glavnih mejnikov ter 5098 sekundarnih, kar skupaj znaša 5214 mejnikov (Žorž, 2017).

Posebni mejnik, ki je označeval mejni prehod Breznica pri Žireh. Foto: Anka Vončina

Triglavski spor

Italijanski vojaški kartografi vojaškega geografskega inštituta so poleti 1919 izdelali podroben zemljevid vršne piramide Triglava z okolico, na katerega so vrisali tudi razvodnico v merilu 1 : 11.000. Iz zemljevida je jasno razvidno, da bi z določitvijo meje zgolj na osnovi razvodnice Italijani izgubili vrh, ki je imel tudi za njih tako propagandno kot strateško vrednost, saj so že prvi vojaki poročali o čudovitem razgledu na vso ljubljansko kotlino. Zaradi obstoječe meje med kranjsko in goriško grofijo na vrhu Triglava so se sprva odločili za zagovarjanje obstoječe mejne ureditve. V tem primeru bi sicer dobili vrh, vendar bi zaradi ozkega pasu do vrha Triglava dobili njegovo zahodno ostenje, preko katerega ni bilo nobene poti.Italijanska stran je v pogovorih s predstavniki Kraljevine SHS že leta 1919 zahtevala podrobno določitev demarkacijske črte na območju med Bovškim Pihavcem in Kanjavcem.
S tem so podali jasne zahteve po visokogorskih podih in Bovški škrbini, preko katere je vodila pot na Triglav. Iz ohranjenih italijanskih arhivskih virov lahko razberemo tudi takratna ledinska imena, ki so vsa zapisana slovensko, saj so lastno imenoslovje umetno ustvarili šele s sprejetjem zakona leta 1926. Za vzpon na Triglav z bodoče italijanske strani bi bila po njihovi oceni najbolj pomembna Bovška škrbina, zato je kmalu postala kamen spotike pri obojestranski potrditvi razmejitve. Italijani so poleti 1919 preučili oddaljenost vseh treh obstoječih planinskih koč okoli Triglava ter sklenili, da bodo na svoji strani zgradili novo zgradbo še bližje vrhu Triglava. Ukaz za to je dalo vrhovno poveljstvo, ki je za to zadolžilo 52. divizijo. V sestavi te divizije je bil bataljon alpinov Morbegno, ki je poimenoval novozgrajeno lesenjačo. Uradna otvoritev je bila septembra 1919, v zgradbi so bili stalno nameščeni po en častnik in sedem vojakov. Na neposeljenem, a strateško pomembnem, dvokilometrskem odseku so Italijani pripravili pet predlogov, vsi pa bi seveda koristili njim (Žorž, 2017).

Reševanje mejnega problema na območju Triglava je potekalo še nadaljnja štiri leta in vedno znova burilo čustva na obeh straneh. Triglav je Slovencem pomenil zadnji branik že tako ali tako nepravične meje, s tem pa je dobil še pomembno simboliko. Časopisje, politika, razmejitvena komisija in ljudstvo so se zavedali, da gre razvodnica zahodno od vrha in zato ta v celoti pripada nam. Italijani, na drugi strani, so gledali nanj kot na simbol svojega trpljenja v veliki vojni, še bolj pa se ga je oklepal naraščajoči fašizem. V letih odločanja o tem, kje naj poteka meja, je vrh, vsaj v političnem pogledu, še vedno ostajal nikogaršnja zemlja. Konfrontacije vojaštva so bile napram številčnemu planinskemu obisku vrha maloštevilne, so pa zato veliko bolj odmevale razne akcije fašističnih in nacionalističnih skupin, ki so hodile mimo Morbegno na vrh. S porastom fašizma so se tega nalezli tudi vojaki, ki so čedalje pogosteje začeli spremljati različne procesije na Triglav. Najbolj odmeven politični spopad za Triglav se je odvil julija 1923, o čemer piše Dušan Škodič v članku Streljanje in pleskarske vojne na Triglavu. Na podlagi članka v tržaškem časopisu Piccolo, kjer so obtožili polkovnika jugoslovanskega dela komisije sodelovanja z Orjuno, je italijansko zunanje ministrstvo zahtevalo celotno zamenjavo jugoslovanskih članov komisije. Sklicevalo se je tudi na nepopustljivost, nerazumnost in nepripravljenost sodelovanja z italijanskimi člani. Komisijo pod vodstvom polkovnika Daskalovića so zamenjali z Zagrebčanom Draškićem in kasneje so mejo, in to kljub razvodnici, potrdili na vrhu Triglava. Tu je ostala vse do leta 1947, ko se s podpisom nove meje konča vojaški nadzor in omejitev gibanja na območju Triglava. O nepopustljivosti Daskalovića priča tudi izjava, da bo v primeru italijanske zahteve do Triglava obvestil Švicarsko konfederacijo, ki sta jo obe strani določili kot absolutnega mediatorja. Italijanske grožnje in zahteve so se s tem umirile, a le do njegove zamenjave.
Celoten članek na spletu (Žorž, 2017).

Zemljevid mejnikov rapalske meje