Spletna stran društva Rapalska meja

Triglav

Osnovne informaciije

Zahtevnost: planinska pot
Letni čas: od spomladi do jeseni
turni kolesarji: ne
Število ostalin: srednje
Višinska razlika: 2200m višinske razlike
Čas: enodnevni ali dvodnevni planinski izlet

Iz doline Zadnjice na Triglav

Izhodišče je parkirišče na začetku doline Zadnjice.
Cesto, ki danes vodi v dolino Zadnjice so Italijani zgradili že vsaj leta 1920, če ne celo v letu 1919. Omembo pa najdemo v častniku Slovenec leta 1921, kjer avtor zapisa navaja, da je cesta povsem nova, Italijani pa imajo v dolini redne topniške vaje.
Od parkirišča se napotimo po cesti mimo odcepa za Kriške pode in Pogačnikov dom, saj se bomo tu vračali proti izhodišču (lahko pa tudi obrnete vrstni red). Prvi vidnejši ostanki rapalskega obdobja se pričnejo po cestni serpentini, ko pridemo iz gozda na travnik. Na njegovem zgornjem delu na levi strani ceste so ohranjene ruševine spodnje postaje vojaške tovorne žičnice, ki je po izgradnji drugega odseka potekala vse od nadmorske višine 900m do 2530m, kjer je bila vojašnica Viktorja Emanuela III. Žičnica je tako vodila še višje od danes najvišje ležega smučišča Kanin in je premagala 1500m višinske razlike.
Višje ob cesti (preden pridemo do mostu) je še odcep ceste, ki se na naši levi kmalu konča. Tu je bila še ena tovorna žičnica, ki je nastala predvsem zaradi gradnje planinskega doma Rif. Napoleone Cozzi na Doliču leta 1931, zgornja postaja pa je bila v manjši krnici pod omenjenim sedlom.
Obe žičnici pa sta nastali v 30. letih, ko je že potekala obsežna gradnja italijanskega obrambnega sistema. Cesta se je tu končala, leta 1926 pa so Alpinci tu pričeli z gradnjo najvišje poti, ki še danes obstaja na našem ozemlju. Tik preden pridemo do betonskega mostu lahko na levi opazimo njihovo obeležje.
Hojo nadaljujemo in se po poti vzpenjamo čedalje višje nad dolino Zadnjice, po kakšni uri (ali več) pa bomo prispeli do razpotja. Nadaljujemo desno proti Doliču in se pričnemo vzpenjati po odseku poti, ki je skoraj v celoti vsekan v živo skalo, najboljši pogled nanj pa je višje, preden pot zavije v gozd.
Med gradnjo poti so Alpinci zgradili še manjša zavetišča, in sicer: capanna Olga, Capanna Jolanda, Rif. Superiore (Gemona) in svoje poletno naselje, kjer sta dve četi Alpincev bivali med gradnjo.
Prvo leseno zavetišče (capanna) Olga se je nahajalo na delu, kjer ponovno pridemo v gozd, ob serpentinah pa so še ohranjene manjše uravnave. Sprva majhno zavetišče Jolanda je kasneje postala kamnita zgradba, katere ostanki se še danes vidijo pod potjo v bližini zgornje postaje tovorne žičnice. Po zavetišču je dobila ime tudi postaja, ki so jo konec 30. let podaljšali do vojašnice Viktorja Emanuela III.
Zadnje izmed zavetišč je v arhivih omenjeno z dvemi različnimi imeni. Eno izmed imen je Rif. Gemona (Humin), saj je bila ustaljena navada poimenovanja zavetišč po enoti Alpincev, ki je gradila pot. V našem primeru bataljon Gemona. Drugo ime zavetišča je Rif. Superiore, kar nakazuje, da je bilo to zgornje zavetišče ob poti.
Umestitev kar treh zavetišč na razmeroma majhnem območju je logična predvsem zaradi reliefa, saj se tu ostenje umakne travnatim in z gozdom poraščenim pobočjem. Pri Jolandi in Gemoni je vojaška pot potekala tudi na območju ene izmed prvih planinskih poti na Triglav iz trentarske smeri, saj sta Kugy in Komac konec 19. stoletja na tem mestu iskala prehode iz Zadnjice proti Bovškemu snežišču oz. bovški (danes triglavski) škrbini.
S hojo nadaljujemo dalje po vojaški poti, ki se tu skoraj uravna in se približuje Doliču. Italijanski planinski vodniki iz poznih 20. let to območje imenujejo Doličeva dolina, ob prvih okljukih poti pa vidimo s travo poraščene ostanke naselja Alpincev, ki so tu bivali med gradnjo poti. Le nekaj metrov višje (kjer je pot speljana pod balvanom) se je nahajala zgornja postaja tovorne žičnice pod Dolič. Ostanki oz. bolje rečeno uravnava postaje in kovinska sidrišča so še dobro vidna. Do sem je vojska leta 1931 pripeljala gradbeni material in posamezne kose bodočega planinskega doma Napoleone Cozzi.
Do prihoda do Koče na Doliču moramo premagati še nekaj okljukov, saj se tu pot zopet pričenja strmeje vzpenjati po trasi, ki je vklesana v živo skalo. Tik za razcepom za Triglav pred Kočo na Doliču so vidni ostanki Rif. Cozzi, ki se je leta 1948 sesedel pod težo snega. Iz njegovih ostankov (in delov vojašnice Viktorja Emanuela III) so zgradili novo kočo, ki se še danes nahaja na tem mestu, čeprav je polovico zgradbe snežni plaz nedavno povsem uničil.
Koča na Doliču je prav tako edina planinska postojanka ob naši poti. Če s hojo nadaljujemo dalje proti Triglavu bomo po vzponu preko prepadnega ostenja kmalu prispeli na obsežno kraško uravnavo - pode. V zadnjem času se povsem laično uveljavlja izraz zahodna triglavska planota, ki pa je sporen tako s strokovnega imenoslovja kot nadaljevanja dediščine uporabe slovenskih ledinskih imen. Glavni zagovornik in tudi izumitelj izraza ZTP je Žakelj, zaradi nepoznavanja trentarskega izrazoslovja, ki je ohranjeno v Tumovi Nomenklaturi Julijskih Alp, iz uporabe izrinja štiri ledinska imena, ki so preživela celo obdobje italijanskosti ozemlja.
Iz vojaške poti nas bodo markacije kmalu usmerile desno na skalnat svet. Na tem razcepu se brez težav držimo vojaške poti, po prečenju severozahodnih pobočij se pot prične zopet vzpenjati do vrha Za Planjo, kjer bomo prišli na dvorišče gorske vojašnice Viktorja Emanuela III. Sedaj se že nahajamo višje od Kredarice, danes že povsem uničene ruševine pa so ostanek nekoč najvišje zgradbe našega ozemlja. Več o njej si lahko preberete na portalu Gore in Ljudje, kjer sta poobjavljena članka Žorža in Dušana Škodiča iz Planinskega vestnika.
Najbolje ohranjen ostanek vojašnice je ena izmed dveh stražarnic, saj ima Žakelj v njej urejeno lastno počitniško bivališče.
Vojaška pot se še nadaljuje in vodi do ruševin Capanne Morbegno. Bolj ko se približujemo ruševinam bolj pogoste so števili ostanki manjših kamnitih zavetišč in uravnav, saj se je tu nahajalo naselje vojakov, ki so gradili vojašnico Viktorja Emanuela III. Ponovno si lahko več o capanni Morbegno preberete v članku Žorža o njenem nastanku, pomenu za določanje meje in opustitvi.
Pomemben ostanek rapalskega obdobja je izdelava nove plezalne poti na vrh Triglava. Ker so se s tem izognili predvojni planinski poti na Triglavsko škrbino in proti vrhu so jo poimenovali Diretissima - direktna, bila pa je tudi ustrezno opremljena z varovalnimi jeklenicami in klini. Danes je skoraj neopazna, eden izmed razlog opustitve pa je tudi krušljiv svet.
Od ostankov rapalske meje nam preostane še sam vrh Triglava na katerem je bil glavni mejnik št. 10 ter manjši mejnik druge vrste, ki se je nahajal 1.55m stran od stene Aljaževega stolpa, ki je tako ostajal znotraj jugoslovanskega ozemlja.
Za vrnitev do izhodišča lahko uporabimo ali zahtevno pot čez Plemenice do Luknje ali pa pot Čez Komar ob kateri si lahko ogledamo še kapelico, ki jo je tja dala postaviti fašistična mejna milica, procesija ob otvoritvi pa se je pričela že v Bovcu.