Na obeh straneh prelaza Vršič

Osnovne informaciije

Zahtevnost: planinska pot
Letni čas: od spomladi do jeseni
turni kolesarji: omejeni na cesto preko prelaza
Število ostalin: veliko
Višinska razlika: odvisno od izbrane poti
Čas: krajši enodnevni izlet

Opis

Naš najvišji cestni prelaz je kljub izjemnemu prometnemu pomenu med prvo svetovno vojno v času rapalske meje postal cestno slepo črevo obeh držav. Kljub temu, da je na njem obstajal mejni prehod II. kategorije je bila cestna povezava med Trento in Kranjsko Goro prekinjena zaradi uničenosti ceste med današnjim Mihovim domom in Kočo na Gozdu.
Pričetek poti, ki jih predlagamo za ogled ostankov rapalske meje, lahko izberete na obeh straneh prelaza. V primeru, da prihajate iz Kranjske Gore predlagamo parkirišče pri Tonkini koči ali pri Mihovem domu. V primeru, da prihajate iz Bovške smeri pa izhodišče pri izviru Soče ali plačljivo parkirišče na vrhu prelaza Vršič.

Krajša krožna pot (primerna za vse obiskovalce)

Krajšo različico poti lahko pričnete pri Tonkini koči ali vrhu prelaza Vršič. Naš opis bomo pričeli pri Tonkini koči pri kateri je odcep zimskega odseka ceste, ki ga je Avstro-Ogrska zgradila leta 1916, saj je bila prvotna cesta preko prelaza v zimskem času (pre)večkrat neprevozna. Cesta se v blagih serpentinah vzpenja proti sedlu med Sovno glavo in Vršičem, ob poti pa je še danes ohranjena tudi postaja tovorne žičnice iz prve vojne. Tako kot cesto so prestavili tudi del trase žičnice, ki v letu 1917 ni več vodila preko prelaza, temveč sedla na katerega se vzpenjamo. Na sedlu se nahaja Poštarski dom na Vršiču, ki jo je kot mejno stražnico zgradila vojska Kraljevine Jugoslavije. V njej so bivali vojaki obmejne čete, ki so izvajali nadzor na območju prelaza. Vojaki so imeli na samem prelazu manjšo zgradbo, ki je služila kot kontrolna točka mejnega prehoda. Če želimo lahko zavijemo po poti tudi na vrh Vršiča, kjer je glavni mejnik sektorja 7.
Na vrhu sedla, še preden se cesta razcepi proti Tičarjevem domu lahko vidimo zgornjo postajo že omenjene tovorne žičnice iz prve svetovne vojne, ob njej pa se nahaja še mejnik druge vrste in italijanska stražarnica nižje ob ovinku.
Cesti, ki so jo iz prvotne steze zgradili italijani, sledimo do Tičarjevega doma, ki ima pestro zgodovino. Kot protiutež nemški Erjavčevi koči (originalno: Voss Hute) je Slovensko planinsko društvo (SPD) leta 1912 zgradilo in odprlo Slovensko kočo na Vršiču. Le tri leta kasneje jo zasedejo vojaki, ob razpadu Avstro-Ogrske in prihodu italijanskih enot pa jo delno zasede finančna straža. Po podpisu rapalske pogodbe in začrtanju meje so finančniki koči še dalje uporabljali, Italija pa je sprožila postopek odkupa. Kot izvemo v Planinskem vestniku je kočo Italiji prodala občina Kranjska Gora, čeprav sta bila tako zemljišče kot zgradba last SPD. Finančniki so kočo uporabljali kot postojanko, svojo vojašnico pa so imeli na mestu današnjega Doma Jalovec v Trenti.
Cesti preko prelaza Vršič se priključimo tik pod italijansko kontrolno točko, kjer se danes nahaja manjši TIC. Cesto prečimo in sledimo stezi do plezališča, kjer se nahaja ena izmed štirih utrdb obrambne skupine Mojstrovka, ki so nadzirale območje prelaza. To je tudi najlažje dosegljiva utrdba, saj do nje vodi steza, ki je še danes v uporabi. Za vse vršiške utrdbe velja, da so kljub bližini ceste zelo dobro ohranjene, zato priporočamo njihov ogled.
Po ogledu se vrnemo nazaj po isti stezi in se ob cesti usmerimo proti Kranjskogorski strani prelaza. Ob cestnem napisu prelaza Vršič se nahaja povsem ohranjen posebni mejnik (6/XV), ki je označeval mesto mejnega prehoda, črno bela barva pa ima zaradi nekdanjih cestnih oznak. Mejnik na drugi strani ceste ni več ohranjen. Ohranjeni mejnik stoji ob uravnavi tik nad cesto, kjer je stala zgornja postaja prvotne tovorne žičnice preko prelaza Vršič, ki so jo ob gradnji novega dela trase opustili. Pri tem je zanimivo, da zgradbe plazovi niso uničili, saj je na fotografskem gradivu iz leta 1917 še povsem ohranjena. Na tem mestu je kasneje obstajala tudi jugoslovanska kontrolna točka mejnega prehoda, ni pa jasno ali so prvotno leseno zgradbe postaje preuredili ali pa zgradili novo.
Od tu dalje nam preostane le še vrnitev do izhodišča, ki jo lahko opravimo ob cesti ali pa na planinski poti, ki nas pripelje do ovinka nad izhodiščem.

Daljše različice poti (primerna za izkušenejše - vključujejo brezpotja)

Pot 1: Mihov dom - Vršič - Mihov dom
Izhodišče te poti je Mihov dom ob cesti na prelaz Vršič. Na tem mestu se je zaradi hudournika Suhe Pišnice končal uporabni del ceste na Vršič po prvi svetovni vojni. Od tu pa do Mihovega doma je vodila le steza, obmejna četa pa je zato svojo prvo vojašnico zgradila ob koncu voznega dela ceste, v njej pa je danes Mihov dom. Kljub temu, da prvotna cesta danes ni del omrežja planinskih poti je večinoma toliko ohranjena, da tudi v svojih najbolj uničenih delih omogoča prehod. Je pa to brezpotje in ga moramo kot takšnega tudi obravnavati. Od današnje ceste se odcepi v serpentini pod Rusko kapelico, cestni odsek med njo in Kočo na Gozdu pa je zasnovalo in zgradilo slovensko podjetje leta 1937. Pri Koči na Gozdu se priključimo krajši krožni poti in ob njej nadaljujemo do sedla, kjer namesto proti Tičarjevem domu zavijemo na planinsko pot na Prisojnik mimo Sovne glave, kjer lahko opazujemo ostanke žičnih ovir in strelskih položajev iz časa demarkacijske črte. Ob prihodu na melišča izpod Prisojnika usmerimo strmo navzgor, kjer vidimo strelne line in vhod v eno izmed utrdb obrambne skupine Mojstrovka. Po ogledu utrdbe se vrnemo nazaj na sedlo, kjer zopet sledimo poteku krajše krožne poti in se kasneje po planinski poti vrnemo do izhodišča.
Pot 2: Izvir Soče - Osojna glava - prelaz Vršič - Izvir Soče
Pot vključuje le nekdanjo italijansko stran območja prelaza.Izhodišče poti je pri planinskem domu pri izviru Soče, ki je nekdanja postojanka oddelka mejne milice iz Loga v Trenti. Še pred parkiriščem se od ceste odcepi planinska pot na Vršič, ki poteka po trasi stare steze, ki je povezovala Trento in Kranjsko Goro. Prvotno stezo so prvič preurediti v vojaško pot leta 1907, ko so potekale obsežne vojaške vaje, dokončno pa so jo prenovili med prvo svetovno vojno, ko je predstavljala pomožno prometnico.
Še preden prečkamo hudournik se lahko po skoraj neopaznih ostankih poti povzpnemo še 50 višinskih metrov višje do razmeroma dobro ohranjenih ostankov postaje tovorne žičnice iz prve svetovne vojne.
S hojo nadaljujemo po planinski poti, vse dokler se ne priključimo na gozdno cesto oz. prvotno traso ceste čez Vršič, saj je današnji raven odsek med serpentinami pod prelazom in Šupco zgrajen v letu 1916 v okviru prestavitve trase ceste na že omenjeno sedlo. Tik preden prispemo do ohranjene italijanske stražarnice ob vršiški cesti si lahko ogledamo glavno italijansko vojaško skladiščno in bivalno naselje na območju Vršiča, ki so ga tu na štirih novih uravnavah zgradili v 30. letih. Od štirih zgradb (lesena postaja tovorne žičnice, opečnata skladiščna zgradba, lesena skladiščna zgradba in zidana zgornja postaja žičnice) je najbolje ohranjena ravno nekdanja spodnja postaja žičnice proti gradbiščem pod Prisojnikom.
Prečkamo cesto in se takoj nad njo usmerimo na ožjo vojaško pot do vojašnice mejne straže vršiških utrdb. Vojašnica je sestavljena iz treh zgradb, ki se nahajajo na dveh uravnavah. Po ohranjenosti jih uvršamo med najbolj ohranjene ostanke rapalskega obdobja na območju Vršiča, kot zanimivost pa si lahko ogledamo še podpise in letnice nabornikov na zadnji zunanji steni zgornje zgradbe. Pri zgornji zgradbi tudi prečimo hudourniško strugo in se po poti pričnemo zelo počasi vzpenjati. Na razcepu poti se usmerimo levo in po dobro ohranjeni, a travnati poti v serpentinah nadaljujemo vzpon. Tik pod Osojno glavo se pot znova razcepi. Če želimo priti do vhoda v podzemno utrdbo izberemo desno možnost, ki pa vodi preko prepadnega ostenja, podporni zidovi poti pa so uničeni. Zadnjih sto metrov poti do vhoda v utrdbo je zaradi ostenja zahtevno gruščnato brezpotje, hoja pa je tako kot povsod drugje na lastno odgovornost. Tik preden pridemo do vhoda se nad nami pojavi tudi manjše melišče oz. grapa po kateri lahko z dovolj izkušnjami pridemo na sam vrh Osojne glave. V primeru, da ne želimo priti do vhoda v utrdbo oz. se želimo izogniti prepadnemu delo na razcepu nadaljujemo levo navzgor, pot pa nas v nekaj minutah pripelje na vrh Osojne glave, kjer so tudi bojni bloki utrdbe. Od tu pa do Osolne glave je steza, ki pa je dovolj prehodna, da nadaljujemo pot proti planinski poti na Prisojnik, kjer se priključimo krajši krožni poti, ki vključuje tudi ogled druge utrdbe na vzhodni strani prelaza. Po ogledu se po planinski poti napotimo do Tičarjevega doma in prelaza Vršič, kjer se usmerimo na stezo do plezališča in si ogledamo tretjo, oz. prvo utrdbo na zahodni strani prelaza. Zaradi prepadnih sten se moramo po stezi vrniti nazaj na prelaz, kjer se po planinski poti odpravimo nazaj v dolino Trente. Ko ponovno pridemo do italijanskega vojaškega naselja si ogledamo še Hudo Ravan - uravnavo, kjer je bilo avstrijsko vojaško naselje Schutthalde (Šite so po nemško imenovali Schutt), ki pa so ga v dveh zimah (1915 in 1916) snežni plazovi dodobra uničili. Od tu se lahko vzpnemo do zadnje utrdbe obrambne skupine Mojstrovka, ki se nahaja nad Hudo Ravnjo, vendar do nje ne vodi nobena ohranjena pot, le steze. Do izhodišča se vrnemo po isti poti.