Nad Žirmi, med Mrzlim Vrhom in Vrsnikom

Osnovne informaciije

Zahtevnost: orientacijsko zahtevno prečenje poteka po brezpotjih, stezah in kolovozih.
oprema: Običajna planinska oprema
Letni čas: celo leto
turni kolesarji: Ledinsko Razpotje, Vrsnik, Žirovnica, Sovra, Podklanec, Ravne pri Žireh, Zakovk, Dole.
Število ostalin: srednje
Višinska razlika: 400m
Izhodišče: Ledinsko Razpotje
Planinske koče: Na Ledinskem Razpotju je penzion Kmečki hram Fortuna, v spodnjih Dolah je gostilna Pr' Gantar
Čas: Ledinsko Razpotje – Žirovnica 1,5 ure, Žirovnica –Ravne pri Žireh 1 ura, Ravne pri Žireh – Kovk 1 ura, Kovk – Dole 1, 5 ure

Opis

Z grebena med Ledinskim razpotjem in Dolami se na gorenjsko stran pahljačasto spuščajo mnoge divje grape, katerih voda napaja Soro, ki nekje vzhodneje dobi še pridevnik Poljanska. Za na videz kratko razdaljo med bregovi, kot je Vrsnikom in Ravne pri Žireh, je potrebno opraviti kar nekaj poti, zajeten spust in lep ovinek skozi Žirovnico. Enako je do naslednje južne sosede čez potok Črna - do zavraške planote. Nekdanja rapalska meja je tu tekla precej vzhodneje od grebena. Italijanski je bil zaselek Žirovnica in Idršek, ki so prej upravno spadali k Žirem. Da so lahko dostopali do svojih vasi, so Italijani zgradili cesto z Vrsnika v dolino Žirovnice, ker je bil prej edini dostop z vzhoda, od Sovre. Zgradili so tudi cesto Dole - Ravne pri Žireh.

Opis poti

Pot začnemo na Ledinskem Razpotju (740 m). Na hiši na prevalu je Planinsko društvo Idrija takoj po ustanovitvi, že na začetku dvajsetega stoletja, postavilo tabli, ki je mimoidoče opozarjala na razvodje. Z zahodnega slemena vode tečejo v Jadransko morje, z vzhodnega pa v Črno. Mi ob Kmečkem hramu Fortuna poiščemo star kolovoz, ki se spušča v dolino Žirovnice. Pridemo do istoimenskega potoka in sledimo kolovozu vse do prvih hiš, nadaljujemo po cesti po dolini, ki se razširi, mimo Peka, kjer se v breg zaje cesta proti Vrsniku do kmetije na desnem bregu pri Kralju. Stopimo čez most do hiše in se po kolovozu dvignemo v Ravne pri Žireh. Hodimo po trasi nekdanje meje in ko stopimo na planoto je ob poti tudi nekaj malih mejnikov 40. sektorja. Meja je vas, ki je bila na Jugoslovanski strani meje, obšla po severozahodni strani in na njenem južnem robu pod Kovkom je stal glavni mejni kamen 41. Glavni mejnik so prestavili v vas, ga obdali s črnimi marmornimi ploščami, vanje pa vpisali besede slave padlim partizanom. Mi nadaljujemo po poti v gozd, sledimo redkim oznakam, ki nas usmerjajo v Buhčeve rupe k Tomaževi mizi pod Kovkom. V prelomni brazdi sredi gozda je naravno oblikovana velika kamnita miza višine dobre 3 m, obseg plošče pa okrog 5 metrov. Kamnita plošče leži na ožjem, prav tako kamnitem čoku. Miza, tako kot njena okolica, je zgrajena iz srednjetriasnega anizijskega dolomita. Nadaljujemo proti jugu, po kolovozih in brezpotju se dvignemo na mali Kovk, kjer je lepo ohranjen italijanski bunker. Po grebenu se dvignemo še na Kovk (824 m), najvišjo vzpetino dolske planote. Po skromni stezici se spustimo do Zakovka in nadaljujemo po cesti proti Dolam, do kmetije na prevalu, pri Gantarju. Za kozolcem na levi poiščemo kolovoz navzgor čez senožet v gozd. Izmenjaje čez jase, pašnike in gozd (na razpotjih se držimo desno) se prevesimo na Dolsko stran. Spustimo se do vojašnice mejne straže, kjer ima danes svoje prostore Lovska Družina Dole. Do glavne ceste imamo še deset minut hoje. Na izhodišče na Ledinsko Razpotje se lahko vrnemo po cesti, hoje bo še za dobri dve uri. Lahko ubiramo kolovoze mimo Gor in skozi Idršek, ki jih je ob robu veliko, lahko pa si organiziramo prevoz .