Vojaška dediščina Italije

Vojaška pot iz Zadnjice (600m) na Triglav (2530m).

XI. armadni zbor

Pri raziskovanju arhivskega gradiva se je izkazalo, da razmeroma enostavne delitve na sektorje in podsektorje mejne straže ne moremo uporabiti kot temelj prikaza italijanske vojaške navzočnosti v Julijski krajini oz. na območju XI. armadnega zbora. Primarni zadržek je že zaradi tega, ker je to delitev mejne straže (GAF), znotraj XI. armadnega zbora pa so obstajali še: korpus Alpincev, dve pehotni diviziji oz. štirje pehotni polki, letalstvo, topništvo in ostale podporne enote, kot so inženirci in radiovezisti. Poveljstvo tako XI. armadnega zbora, kot topniških enot je še leta 1941 uporabljalo lastno delitev, ki ji lahko sledimo vse do njenega nastanka v obdobju 1928-1930. Zaradi pragmatičnosti in naravnih značilnosti rapalske meje ji kasnejša delitev mejne straže na sektorje ustreza, razlikujeta pa se predvsem v podsektorjih, saj armadni zbor ni drobil sektorjev na toliko manjših delov, da bi se zaradi številnih dograjevanj in širitev sistema razvila problematika kam kaj sploh sodi, kot je to značilno za širše območje med Kalom in Velikim Bogatinom, ali pa topniško postojanko na Jelenku, ki je enakovredno ciljala tako cerkljanski kot idrijski podsektor mejne straže, čeprav je ozemeljsko sodila zgolj pod slednjega. Drugi zadržek pa se nanaša predvsem na reforme, saj so z letom 1939, po desetletju gradnje in zasnove obrambnega sistema, XI. armadnemu zboru vzeli Trbiško okrožje (in posledično mejni straži Zgornjega Posočja oz. 21. sektorju) in tam ustvarili nov 19. sektor., poleg tega je pa bila že sama vzpostavitev sektorjev mejne straže izvedena šele leta 1935, ko je bila glavnina utrdb načrtovanih leta 1931 že zgrajena.
XI. armadni zbor je tako uporabljal sledečo razmejitev, v oklepajih pa so navedene še abecedne oznake podsektorjev mejne straže:
- severni ( Triglav (21/A,B) in Podbrdo (21/C)),
- osrednji ( Jelenk (22/A,B), Črni Vrh nad Idrijo (22/C)),
- južni ( Podkraj (23/A) in Postojna (23/B)).
Takšna razmejitev je danes še posebej praktična, saj so meje med podsektorji veliko bolj logične, vojaška dediščina predvsem v zaledju in ne neposredno ob meji pa lažje umestljiva. Glavno poveljstvo XI. armadnega zbora je v Vidmu, z napadom na Jugoslavijo pa se sprva premesti na Planino, nato pa razmeroma hitro v Ljubljano, kjer je tudi dočakalo kapitulacijo Italije.

Alpinci

Zaradi Julijskih Alp so Alpinci predstavljali osrednjo vojaško silo, ki bi bila pristojna za izvajanje napadalnih ali obrambnih nalog na tem območju. Njihova matična vojašnica je bila v Tolminu, poveljstvo pa se je po izgradnji vojašnice v Bovcu preselilo tja in bilo tam še vsaj leta 1940, v arhivu pa se še v letu 1938 in 1939 omenjajo kot del vojaštva v vojašnicah v Bovcu in Podbrdu.
Alpinci na tem območju so bili del divizije Giulia, ki je imela svoje polke tudi v Karnijskih Alpah. Na območju Julijskih Alp so bili tekom 20. in 30. let prisotni 7., 8. in 9. polk, z njimi pa je sodeloval tudi 11. inženirski polk.
Bataljoni Alpincev so nosili imena krajev, ki so bili tudi njihovo naborno območje, 9. polk, sicer najmlajši, saj je bil ustanovljen šele leta 1921, pa je že od začetka imel svojo vojašnico v Tolminu. Zaradi podpisov ob poteh, ki so jih gradili predvidevamo, da je bil 7. polk vsaj nekaj časa nastanjen v Podbrdu, 8. polk pa v Bovcu.

Pehotni diviziji

Izven goratega območja Julijskih Alp sta se nahajali že omenjeni pehotni diviziji. Kraljevska divizija je bila sestavljena iz 1. in 2. pehotnega polka, svoje poveljstvo pa je imela v Gorenji Trebuši.
Polka sta bila nameščena na širšem Idrijskem območju, saj je imel 2. polk poveljstvo na Oblakovem vrhu, 1. polk pa v Črnem Vrhu nad Idrijo. Na tem območju so bile v zgodnjih 30. letih zgrajene: dve vojašnici v Cerknem, največja vojašnica (4000 vojakov) nad Idrijo in manjša pehotna vojašnica pri Črnem Vrhu nad Idrijo.
Soška divizija je imela svoje poveljstvo v še danes aktivni vojašnici v Postojni, sestavljala pa sta jo 23. in 24. polk, ki sta imela poveljstva na Hrušici (najverjetneje tudi v kasnejši vojašnici poveljstva sektorja 22/A v Podkraju) in na Raubarkomandi. Na območju divizije so bile vojašnice v Ajdovščini, Vipavi in obe vojašnici v Postojni.

Mejna straža - GAF

Kot je bilo omenjeno je bila mejna straža na območju XI. armadnega zbora sprva razdeljena na štiri podsektorje, vendar so z reformacijo zbora v letu 1939 ukinili njegovo pristojnost na območju Trbiža, ki je skrbel za obrambo tako dela meje z Avstrijo, kot Jugoslavijo. Nova meja med 17. in 21. sektorjem je postala gora V koncu Špica (2351m). Ker so zasnovo obrambe in gradnjo ceste na Mangartsko sedlo pričeli in dokončali še pred reforo pristojnosti se tudi tu kaže izredna povezanost, ki je glavni razlog temu, da ne moremo sektorske razmejitve strogo obravnavati.
Podsektor XXI/A je tako imel po letu 1936 poveljstvo v Bovcu in ne več Na Logu v Trenti, leta 1940 pa je upravljal z obrambnimi skupinami Kluže, Mojstrovka in Triglav. Največje skupine utrdb Za Otoki takrat še ni bilo, saj so z gradnjo osmih utrdb prekinili šele leta 1942. Skupno je bilo tako v tem podsektorju dvanajst stalnih obrambnih del oz. utrdb in še obrambni položaji trdnjave Kluže. V podsektorju sta bili še opazovalnici Mojstrovka in Kanjavec, po letu 1940 pa tudi opazovalnica na Zadnjiškem Ozebniku. Vojašnice tega podsektorja so bile vojašnica Cantore v zaselku Na Logu, gorska vojašnica kralja Viktorja Emanuela III. na Triglavu, vojašnica na Zadnjiškem ozebniku in vojašnica v Bovcu. Manjše vojašnice mejne straže, kjer so bile nastanjene enote, ki so skrbele za obrambni pas, so bile na Vršiču in Za Otoki, obe pa sta imeli po dve zgradbi. Glavno skladišče streliva sektorja XXI je bilo pri Srpenici.
Podsektor XXI/B naj bi imel sedež v Poljubinju, vendar je v arhivskem gradivu naveden Tolmin. V podsektorju so bila obrambna dela na Bogatinskem sedlu, sedlu Dobrenjščici, sedlu Globoko, v Bači pri Modreju in na Humu. Tudi tu še ni omenjena skupina stalnih obrambnih del na Planini Polog, kjer so gradnjo prekinili leta 1942 in pustili dve končani in dve nedokončani utrdbi. Tu je potrebno omeniti, da je lastno raziskovanje razkrilo obstoj četrte utrdbe, ki je obstoječa literatura ne pozna. Skupno je bilo tu trinajst utrdb, če k njim prištejemo tudi Planino Polog. Caposaldo Dobrenjščica in Globoko nista imela utrdb, saj so tu zgradili le dve t. i. obrambni vojašnici in začasna obrambna dela v obliki manjših strelnih bunkerjev. V podsektorju je bilo skupno pet vojašnic, od katerih je bila neposredno ob meji le gorska vojašnica Cesare Battisti pod Bogatinskim sedlom, ostale pa so osrednja vojašnica Italija v Tolminu, vojašnici pri Čiginju, v Kobaridu in vojašnica v Poljubinju. V podsektorju je bila osrednja opazovalnica na Bogatinu, manjše opazovalnice pa so bile še na Lanževici, Bogatinskem sedlu, Tolminskem Kuku, Voglu in Grušnici. Manjše vojašnice mejne straže so bile na Veliki Monturi, Malem Šmohorju in Krikovem vrhu.
Podsektor XXII/C s sedežem v Podbrdu je upravljal s tremi skupinami stalnih obrambnih del, in sicer Možic, Petrovo Brdo in Porezen. Zaradi obilice manjših stalnih obrambnih del je tu težje določiti njihovo število, saj enega samostojnega bojnega bloka z samo eno bojno komoro (notranjim prostorom) ne moremo enačiti z večjimi sistemi. Na območju Vrh Bače, Možica, Lajnarja in Kupa smo tako našteli dvajset samostojnih oz. v manjše skupine povezanih bojnih blokov. V kategorijo centrov odpora bi sodile le tri skupine, in sicer Vrh Bače, Možic in Lajnar, vsak z eno utrdbo, čeprav za Lajnar vemo, da je bil izključno opazovalnica. Območje Petrovega Brda je bilo zaradi cestnega mejnega prehoda bolje utrjeno v smislu stalnih obrambnih del, saj so bile tu štiri utrdbe, z Robarjevim gričem pa se zopet pričnejo enaka obrambna dela, kot so na Lajnarju in Možicu, le da jih je tu bilo pet. Na grebenu med Pohoškim Kupom in Humom (vključno z vrhom Porezna) je bilo štirinajst bojnih blokov ter okoli petnajst odprtih strojničnih položajev. V podsektorju so bile vojašnica Alpinov v Podbrdu, gorske vojašnice Monte d'oro na Slatniku, Monte la Testa na Pohoškem Kupu in na Poreznu. Manjše vojašnice mejne straže so bile še na Črni Prsti, Kalarskem brdu, Vrh Bače, Lajnarju, Kupu, Petrovem Brdu in Robarju. Opazovalnice so bile na Možicu, Lajnarju in Poreznu.
Podsektor XXII/A je imel sedež v Cerknem je upravljal le z eno skupino stalnih obrambnih del pri Želinu, kjer so bile tri utrdbe. V podsektor sodijo tudi nedokončana stalna obrambna dela zapore Zakriž in Gorje nad Cerknim, ki so bila namenjena branjenju cestnega prehoda proti Bukovemu in od tam v dolino Bače ter so v glavnem nedokončana. Vojska je bila v podsektorju naseljena v dveh vojašnicah v Cerknem, Lešah, vojašnici pod Črnim vrhom, vojašnici v Slugovi dolini, vojašnici nad Robidnico, Krnicah pri Novakih, Škofjah, Laniščah, Kladjah in vojašnici caposalda Želin. S tem podsektorjem se prične strategija obrambe, ki je temeljila na številnih manjših vojašnicah, ki so bile ali zgolj postojanke ob meji ali samostojne vojašnice v njenem zaledju. Opazovalnice podsektorja so bile na Črnem vrhu nad Cerknim, kjer je danes smučišče Cerkno, na grebenu Škofje in na vrhu Lanišče.
Podsektor XXII/B s sedežem v Idriji je geografsko že zajemal naselji Jazne in Otalež, osrednje skupine obrambnih del pa so bile ob vodotokih Kanomljica ter Nikova in ob sotočju Zale in Idrijce ter so imele vsaka po tri utrdbe. Strategija manjših vojašnic neposredno ob meji in odmik stalnih obrambnih del se tu pozna tako, da so omenjene utrdbe osredotočene na prehode nad levim bregom Idrijce, na desnem bregu pa so manjše pobočne vojašnice mejne straže Jazne, Sivka 1, Sivka 2, Breznica 1, Breznica 2, Osojnica, Vrsnik in Žirovnica. Vse vojašnice so upravljale tudi s sistemom začasnih obrambnih del, ki so tu obstajala posredno že od prihoda italijanske vojske leta 1918. Opazovalnica je bila na Sivki. Idrija je imela večjo pehotno vojašnico, pri Spodnji Idriji pa je bilo sprva zimsko naselje, nato pa vojašnica. V kasnejši čas sodi še gradnja odprtih topniških položajev in zaklonišč na Jelenku na levem bregu Idrijce, na katerem so bile na planotastem svetu nameščene topniške enote mejne straže.
Podsektor XXII/C je imel sedež v Črnem Vrhu nad Idrijo in je podobno kot idrijski podsektor temeljil na mreži manjših vojašnic mejne straže Dole 1, Dole 2, Zavratec 1, Zavratec 2, Trata, Medvedje Brdo in Veharše. Osrednje skupine obrambnih del so bile štiri, in sicer Griže in Ivanje doline pri Godoviču, Mala Gora pri Zadlogu in Log nad Črnim Vrhom nad Idrijo. Skupno desetim utrdbam se pridružujejo še nedokončana obrambna skupina pri Godoviču, ki bi tako varovala cesto proti Idriji. Tudi tu so namreč z gradnjo pričeli tik pred vojno in jo enkrat med njo tudi prekinili. Obrambna dela so bila tukaj postavljena tako, da so varovala prehode v Vipavsko dolino, šele zadnja nedokončana skupina ob cesti proti Idriji pa bi varovala tudi samo mesto. Opazovalnice so bile pri Vehršah, Kovku pri Zavratcu in na Javorniku, kjer je že takrat stal razgledni stolp, obstajali pa sta še pomožni opazovalnici oz. postojanki pehotnih enot na Martinj vrhu in Lebanovem griču. Od ostalih vojašnic so bile tu pehotna vojašnica Faggin pri Črnem Vrhu nad Idrijo in vojašnice mejne straže pri obrambnih delih Ivanje doline, Mala Gora, Griže in Log nad Črnim Vrhom.
Podsektor XXIII/A je imel sedež v Podkraju, kjer so posebej zanj zgradili novo vojašnico. Podsektor je imel skupine obrambnih del Rimski zid, Podkraj, Farmance in Mesarjev vrh, ki so imela skupaj sedem utrdb, od katerih je imel le Podkraj več kot eno. Namenskih opazovalnic ta podsektor ni imel. Poleg omenjene vojašnice v Podkraju so severno od ceste Kalce–Hrušica obstajala še začasna obrambna dela, katere lahko povezujemo z vojašnico pri Tisovem griču, na južni strani ceste pa sta bili še dve vojašnici, in sicer pri vojašnici De Cesaris pri ledinskem imenu Stopnja in vojašnica pri Predivnem vrhu. Vse skupine obrambnih del so imele še po eno manjšo vojašnico z eno zgradbo, le Mesarjev vrh je imel tri.
Zadnji podsektor XI. armadnega zbora je bil XXIII/B s sedežem v Postojni, zaradi kopičenja stalnih obrambnih del ob Postojnskih vratih pa so ustanovili še poveljstvo obrambnih skupin na Ravbarkomandi, razporejene pa so bile na Grmadi, Žagi, Kačjih ridah, Malni–Unec in Slivicah. Skupaj so imele kar enajst utrdb, med njimi pa je tudi obsežno podzemlje dveh utrdb Unške koliševke, ki sta sestavljali obrambno skupino Malni–Unec. Opazovalnice so bile na južnih obronkih Hrušice od katerih je bila najbolj pomembna na Grmadi, Koliševem vrhu in Velikem Javorniku. Poleg dveh večjih vojašnic Postojne so bile tu še vojašnice Kležni grič na Hrušici, Grmada na Planinski gori, Stražniku pri Rakovem Škocjanu, Poljanah, gorska vojašnica na Velikem Javorniku in vojašnici obrambnih skupin Malni–Unec in Slivice. Skladišče za Planinsko goro se je nahajalo pri naselju Strmica.

Skupno so imeli trije sektorji XI. armadnega zbora zgolj v mejnem pasu 31 skupin obrambnih del (caposaldo), 79 stalnih obrambnih del, ki jih lahko opredelimo kot utrdbe, 34 bojnih blokov območja Soriške planine in Porezna, 25 stalnih opazovalnic, vsaj 60 vojašnic, brez vojašnic Gorice, Kanala ob Soči, Ajdovščine in Vipave, in več kot 200 zgradb. Tu številčno sploh še ne omenjamo topniških položajev, poveljstev štirih pehotnih polkov in številčnih podpornih enot.

Nadzemni blok utrdbe v dolini Soče pri zaselku Za Otoki. Foto: Damjan Benkovič

Prvotni tunel med Klužami in Hermanom so Italijani zazidali in spremenili v utrdbo. Foto: Damjan Benkovič

Zaščitni jekleni deli utrdb pred sporom o železu. Foto: Damjan Benkovič

Notranjost bojnega bloka po sporu za železo. Foto: Damjan Benkovič

Samostojna obrambna vojašnica pod sedlom Globoko. Foto: Damjan Benkovič

Protitankovski zid in jarek pri reki Idrijci. Foto: Damjan Benkovič