Med Luknjo in Kriškimi podi

Osnovne informaciije

Zahtevnost: planinska pot
Letni čas: od spomladi do jeseni
turni kolesarji: ne
Število ostalin: srednje
Višinska razlika: odvisno od izbrane poti
Čas: enodnevni pohodniški izlet

Opis

Območje nekdanjega mejnega odseka na območju med Razorjem in Triglavom je dobro dosegljivo z uporabo planinskih poti tako iz doline Vrata kot Zadnjice, izbira doline pa je prepuščena vam. Če se na območje odpravljate iz osrednjega dela Slovenije je dolina Vrata veliko lažje in hitreje dosegljiva, boste pa zaradi tega prikrajšani hoje po nekdanjih vojaških poteh na Kriške pode in na sedlo Luknja.

Krožna pot iz doline Vrata

Izhodišče poti je (plačljivo) parkirišče ob koncu ceste v dolini Vrata pred Aljaževim domom mimo katerega se odpravimo proti zatrepu doline pod mogočno triglavsko severno steno.
Za Aljaževim domom bomo na naši levi strani videli manjšo zidano zgradbo, ki je nastala v rapalskem obdobju, saj je bila postojanka vojakov obmejne čete. S hojo nadaljujemo po cesti in z nje zavijemo ob smerokazu za Pogačnikov dom. Po vzponu do nadmorske višine 1410m zopet pridemo do razcepa poti (desno Dovška vratca čez Sovatno), kjer se odločimo kako bomo prehodili našo krožno pot. V opisu bomo izbrali vzpon preko Luknje in spust preko Sovatne, lahko pa izberete tudi obratno možnost.
Na razcepu nadaljujemo naravnost proti Luknji, kmalu pa bomo prišli do bivaka, ki je tako kot spodnja zgradba ob Aljaževem domu nastal kot postojanka vojakov obmejne čete, ki so tu skrbeli za nadzor meje na sedlu Luknja. Po združitvi obeh poti na Luknjo sledi strm vzpon na samo sedlo, kjer se pridružimo krožni poti iz doline Zadnjice.
Na sedlu so že novembra 1918 vzpostavili nadzor demarkacijske črte, v naslednjem letu pa so tako kot tik pod Triglavom tudi tu zgradili leseno postojanko Alpincev. Njeni ostanki so vidni le preko ohranjene uravnave, saj so jo zapustili v prvih letih po podpisu rapalske pogodbe.
Glavni mejnik s katerim se je pričel deveti sektor danes leži prevrnjen, a ohranjen na trentarski strani sedla. Nekdanjo vojaško pot, ki so jo italijanski Alpinci sem zgradili iz doline Zadnjice so zgradili v letu 1926.
Na sedlu se usmerimo desno navzgor proti Bovškemu Gamsovcu, ob poti pa lahko opazujemo razmeroma dobro ohranjene in številčne mejnike rapalske meje. Vrh Bovškega Gamsovca je najvišja točka krožne poti in ponuja čudovite razglede proti Triglavu, dolini Vrata, Razorju in Kriškim podom.
Z njega se spustimo proti Dovškim vratcom, kjer se zopet pričenjajo deloma ohranjeni mejniki nekdanje meje.
Sledi le še spust v dolino preko Sovatne pod katero se priključimo poti po kateri smo prispeli od Aljaževega doma.

Krožna pot iz doline Zadnjice

Izhodišče je parkirišče na začetku doline Zadnjice.
Cesto, ki danes vodi v dolino Zadnjice so Italijani zgradili že vsaj leta 1920, če ne celo v letu 1919. Omembo pa najdemo v častniku Slovenec leta 1921, kjer avtor zapisa navaja, da je cesta povsem nova, Italijani pa imajo v dolini redne topniške vaje.
Od parkirišča se napotimo po cesti mimo odcepa za Kriške pode in Pogačnikov dom, saj se bomo tu vračali proti izhodišču (lahko pa tudi obrnete vrstni red). Prvi vidnejši ostanki rapalskega obdobja se pričnejo po cestni serpentini, ko pridemo iz gozda na travnik. Na njegovem zgornjem delu na levi strani ceste so ohranjene ruševine spodnje postaje vojaške tovorne žičnice, ki je po izgradnji drugega odseka potekala vse od nadmorske višine 900m do 2530m, kjer je bila vojašnica Viktorja Emanuela III. Žičnica je tako vodila še višje od danes najvišje ležega smučišča Kanin in je premagala 1500m višinske razlike.
Višje ob cesti (preden pridemo do mostu) je še odcep ceste, ki se na naši levi kmalu konča. Tu je bila še ena tovorna žičnica, ki je nastala predvsem zaradi gradnje planinskega doma Rif. Napoleone Cozzi na Doliču leta 1931, zgornja postaja pa je bila v manjši krnici pod omenjenim sedlom.
Obe žičnici pa sta nastali v 30. letih, ko je že potekala obsežna gradnja italijanskega obrambnega sistema. Cesta se je tu končala, leta 1926 pa so Alpinci tu pričeli z gradnjo najvišje poti, ki še danes obstaja na našem ozemlju. Tik preden pridemo do betonskega mostu lahko na levi opazimo njihovo obeležje.
Hojo nadaljujemo in se po poti vzpenjamo čedalje višje nad dolino Zadnjice, po kakšni uri (ali več) pa bomo prispeli do razpotja. Desno se vojaška pot nadaljuje proti Doliču in bo opisana pri opisu Triglava, mi pa nadaljujemo po poti proti Luknji.
Na sedlu Luknja so že novembra 1918 vzpostavili nadzor demarkacijske črte, v naslednjem letu pa so tako kot tik pod Triglavom tudi tu zgradili leseno postojanko Alpincev. Njeni ostanki so vidni le preko ohranjene uravnave, saj so jo zapustili v prvih letih po podpisu rapalske pogodbe.
Glavni mejnik s katerim se je pričel deveti sektor danes leži prevrnjen, a ohranjen na trentarski strani sedla. Na sedlu se usmerimo desno navzgor proti Bovškemu Gamsovcu, ob poti pa lahko opazujemo razmeroma dobro ohranjene in številčne mejnike rapalske meje. Vrh Bovškega Gamsovca je najvišja točka krožne poti in ponuja čudovite razglede proti Triglavu, dolini Vrata, Razorju in Kriškim podom.
Z njega se spustimo proti Dovškim vratcom, kjer se zopet pričenjajo deloma ohranjeni mejniki nekdanje meje.
Na sedlu je razcep, kjer se usmerimo levo proti Pogačnikovemu domu na Kriških podih v katerem lahko po želji tudi prespimo.
Dovška vratca so naravni prehod iz doline Vrata na obsežne Kriške pode, zgoden razvoj in množičen obisk planincev v in nad dolino Vrata pa je zbodel sekcijo italijanske planinske organizacije CAI Trst, ki je kot protiutež želela privabiti svoje člane v Julijske Alpe.
Pritisk italijanskih planincev se je pričel že leta 1919, ko so planinci manj kot leto po koncu vojne že obiskovali Mangart, Vršič, Razor in Triglav. Velik obisk in revno omrežje planinskih poti nad dolino Zadnjice so sklenili rešiti z navezo CAI Trst in Alpinci, saj so slednji spomladi in poleti 1924 zgradili prvo povojno vojaško pot, ki je bila izven doline Tolminke, CAI Trst pa je ob spodnjem Kriškem jezeru jeseni odprl svojo prvo povsem novo planinsko postojanko Rif. Antonio Seppenhofer (Rif. Sillani na Mangrtskem sedlu je bila le prenova obstoječe DOAV planinske postojanke). Rif. Seppenhofer je danes komajda opazna ruševina do katere prispemo po spustu od Pogačnikovega doma do okljuka, kjer se pot prične strmeje spusčati v dolino.
Pogačnikov dom so na novi lokaciji pričeli graditi leta 1948 in ga leta 1951 odprli.
Po ogledu lokacije uničenega planinskega doma se tudi mi odpravimo po poti v dolino, tik preden pa bomo prišli na cesto v dolini Zadnjice pa si lahko ogledamo še območje spodnje postaje žičnice na Kriške pode, kjer je bila prvotno manjše italijansko vojaško zavetišče Rif. Polonio.