Prihod italijanske vojske na naše ozemlje

Premirje

V pogojih premirja med antanto s pridruženimi članicami in Avstro-Ogrsko je zasedbi ozemlja Avstro-Ogrske posvečenih več členov, vendar so najbolj pomembni 3. in 4. člen prvega dela pogodbe ter 1. in 5. člen dodatka k pogodbi. Premirje so predstavniki Avstro-Ogrske in Italije podpisali 3. novembra ob 15. uri v padovski Vili Giusti, po kateri dokument nosi tudi ime. Vsebina dokumenta je bila dogovorjena s strani vseh članic antante, tudi Srbije, na sestanku v Parizu 31. oktobra 1918.
V prvem, vojaškem delu, se 3. člen nanaša na geografsko opredelitev t. i. izpraznjenega območja Avstro-Ogrske, ki ga zasedejo antantne sile, 4. člen pa daje dovoljenje za prosto gibanje po preostanku ozemlja Avstro-Ogrske vsem antantnim enotam, ki bodo tam prisotne zaradi vzdrževanja javnega reda in miru ali izvajanja morebitnih vojaških operacij proti Nemčiji.
Demarkacijska črta med Avstro-Ogrsko in antantnimi okupacijskimi silami je na območju današnje Slovenije potekala od Mangarta prek razvodnice Julijskih Alp do prelazov Petrovo Brdo, Kladje in Ledinskega Razpotja nad Idrijo. Od tod pa do Snežnika je potekala tako, da je zaobšla celotno Savsko kotlino z njenimi pritoki. S Snežnika se je spustila do morja in znotraj izpraznjenega ozemlja zajela kraje Kastav, Matulji in Volosko. Od kasnejše Rapalske pogodbe se je razlikovala predvsem v njenem osrednjem delu, kjer so pod izpraznjeno območje sodili tudi Planina, Logatec, Unec in Rakek (Žorž, 2016).
Osrednji del demarkacijske črte prek Postojnskih vrat si lahko razlagamo na dva načina – na podlagi podzemne razvodnice lahko zaradi zakraselega površja mejo postavimo na zahodni rob Pivške kotline, saj vode od tam odtekajo proti Ljubljani oz. spadajo v porečje Save. Antantne sile so na sestanku 31. oktobra 1918 raje izbrale navidezno površinsko razvodnico nad izviri Ljubljanice, saj so želeli nadzorovati strateško pomembno Postojno in njen prehod (Žorž, 2016).

Dodatek k pogodbi oz. njegova 1. in 5. člen narekujeta obnašanje in časovni potek napredovanja antantne vojske na izpraznjeno ozemlje ter opis umika avstro-ogrske vojske. Prvi člen zapoveduje vzdrževanje trikilometrske razdalje med obema vojskama, peti člen pa časovni okvir umika Avstro-Ogrske. Ta je namreč morala najkasneje v petih dneh po prenehanju spopadov izprazniti območje zahodno od črte Reklana–Na Žlebeh (Nevejsko sedlo) – desni breg reke Soče do njenega izliva. Ta vmesna faza je dobila oznako »rumena demarkacijska črta«. Druga, dokončna faza umika vojske avstro-ogrske vojske, se je morala končati v naslednjih desetih dnevih – vojaki so tako imeli na razpolago petnajst dni za umik za modro oz. glavno demarkacijsko črto, ki je bila podana v 3. členu pogojev premirja. Izhodišče za podajanje časovnih okvirjev je bila 15. ura 4. novembra, ko je nastopilo prenehanje sovražnosti. Italijanska vojska je zaradi omenjenih členov morala z zasedbo rumene linije počakati do 15. ure 9. novembra, z zasedbo modre linije pa do 15. ure 19. novembra. Predčasno je lahko zasedla ozemlje le v primeru že izvedenega umika vojaštva Avstro-Ogrske, njene izvidnice in člani Kontrolne komisije za nadzor določil premirja pa so se lahko že pred tem premikali po celotnem izpraznjenem ozemlju (Žorž, 2016).

Zasedba

Pripadnike italijanskih enot, ki so po 4. novembru prihajali na izpraznjeno območje, moramo obvezno ločiti na podlagi njihovih zadolžitev, saj je med njimi prihajalo do velikih razlik. Prva skupina so bili častniki Kontrolne komisije za nadzor določil premirja, ki so bili zadolženi za pregled zbiranja vojaškega materiala, opreme in oborožitve, ki so bili znotraj mirovnih pogojev opredeljeni kot vojni plen, ter za nadzor izvajanja umika vojaštva Avstro-Ogrske. Častniki so prihajali v naselja izpraznjenega območja povsem ločeno od zasedbenega vojaštva, njihov prihod pa ni pomenil uradne zasedbe kraja. Druga, veliko večja skupina, je t. i. zasedbeno vojaštvo. Njegove predhodnice so poročale o stanju na izpraznjenem območju, za njimi pa je prišla vojaška zasedbena enota – njen prihod je tako pomenil dejansko vojaško zasedbo območja oz. kraja (Žorž, 2016).
Za izvedbo zasedbe celotnega izpraznjenega ozemlja do modre (prve) demarkacijske črte – so na odseku Dolomiti–Jadransko morje sprva zadolžili 8., 10. in 3. armado, vendar so po kapitulaciji Nemčije, 11. novembra 1918, poveljstvo in logistiko 10. armade zamenjali z 9. armado, ki je bila do takrat v rezervi in pripravljena za skupni antantni napad prek Tirolske proti Nemčiji. Njen XIV. armadni korpus je bil sestavljen iz britanskih enot, zato so ga napotili v notranjost Italije, XI. armadni korpus 10. armade pa priključili 9. armadi. Na podlagi ukaza vrhovnega poveljstva je razvidno, da so demarkacijsko črto na ozemlju med Mangartom in morjem morale zasesti sledeče enote:
9. armada
- XVIII. armadni zbor (33. in 56. divizija) je zasedel območje Bovca ter demarkacijsko črto, vključno z vrhom Mangarta in vrhom Rodice.
- XI. armadni zbor (31. in 37. divizija) je zasedel območje Tolmina in Idrije ter demarkacijsko črto med Rodico in Vrhniškimi vrati.
3. armada
- XXVIII. armadni zbor (23. in 25. divizija) je zasedel območje Postojne ter demarkacijsko črto vključno z Vrhniškimi vrati ter vrhom V. Javornika.
- XIV. armadni zbor (53. divizija) je zasedel območje Pivke, Ilirske Bistrice in Matuljev ter demarkacijsko črto med V. Javornikom in Reškim zalivom.
(Žorž, 2016).

Izvedba zadnje faze zasedbe izpraznjenega ozemlja je vsaj iz vojaškega vidika minila brez večjih težav. Do 12. novembra so enote 9. armade zasedle Bovec, Trnovo ob Soči, Kobarid, Tolmin, Kanal ob Soči, Banjšice in naselje Trnovo na Trnovskem gozdu. V naslednjih treh dnevih so zasedli prelaz Vršič, prišli na Bogatinsko sedlo in ob Idrijci zasedli vse kraje do Dolenje Trebuše. Enote 3. armade so do 15. novembra že zasedle Logatec, nato pa so se usmerile proti Reki. Celotna demarkacijska črta je bila zasedena 19. novembra oz. po točno petnajstih predpisanih dneh po prenehanju sovražnosti (Žorž, 2016).
Italijanska stran vrhniškega dogodka je ohranjena prek dveh dopisov med 3. armado in vrhovnim poveljstvom iz 15. in 16. novembra 1918. Pomembnost obeh dopisov je še toliko večja, ker zapolnjujeta kronološko in vsebinsko vrzel časopisnega članka župana Franca Tršarja. Častnik brigade Ferrara poroča, da je svoji enoti po prihodu srbskega stotnika Mesića ukazal, naj ohrani položaje in na morebitne napade odgovori z orožjem. Poveljstvo 3. armade prav tako obvešča, da ni prepričan o pravilnosti svojega položaja, saj ima na razpolago le zemljevid merila 1: 500.000. V primeru, da je res vzhodno od demarkacijske črte, bo svoji enoti nemudoma ukazal umik. Odgovor podpoveljnika vrhovnega poveljstva je sledil naslednji dan, 16. novembra. Italijanska enota je zaradi neustreznega zemljevida, merila 1:500.000, res prešla demarkacijsko črto, odstopanje njene trenutne lokacije od predvidenih prvih položajev je majhno in bo popravljeno z dokončno razvrstitvijo enot – vendar šele po razrešitvi incidenta s srbskim kapetanom.
Notranja dopisa med italijanskimi enotami nam potrjujejo navedbe Milice Kacin-Wohinz. Vrhniški incident je posledica napačne določitve položaja italijanske enote, ki je morala tvoriti prvo linijo ob demarkacijski črti in ni imela nobene ofenzivne naloge. Oba zapisa datumsko sodita v okvir zgodbe Franca Tršarja, saj vsebina njegovega članka pravi: »Drugi dan, 15. novembra (…) ves razburjen, presenečen in žalosten je (italijanski) poveljnik izjavil, da se bo takoj obrnil na višje poveljstvo za pojasnilo, nakar se je poslovil.« Razplet Tršarjeve zgodbe zopet sovpada z vsebino drugega italijanskega dopisa, saj župan pravi: »Tretji dan, 17. novembra (…) Dovoljujem si vaše blagorodje obvestiti, da bodo meni podrejene čete vsled višjega povelja v teku jutrišnjega dneva zapustile ta kraj in se bodo umaknile na črto, ki je določena v pogojih za premirje. …. Podpis: Casaretti, polkovnik poveljnik polka«. Prek nadaljnje vsebine članka nato izvemo tudi datum odhoda Italijanov – »Naslednji dan, 18. novembra, so že v jutranjem mraku korakali nazaj in se res ustavili na črti »ajdovski zid«, kjer so ostali nad dve leti.« Zgodovinski časopis, Žorž, 2016

Okupacijska uprava

Zasedeno ozemlje je Italija povezala v vojaško upravo Julijske Benečije oz. Governatorato militare della Venezia Giulia. Znotraj te upravne oblike so se znašli deli Koroške, Kranjske, celotna goriška grofija, mesto Trst, Istra in Reka. Ukaz o ustanovitvi uprave je italijansko vrhovno poveljstvo izdalo že 2. novembra 1918, še pred podpisom premirja in prihodom italijanske vojske na zasedeno ozemlje. General Carlo Petitti Roreto je že naslednji dan uradno prevzel poveljstvo te nove upravne oblike. Premirje, podpisano 3. novembra 1918, je določalo vojaško okupacijo ozemlja, civilna uprava pod nadzorom vojaških poveljstev pa bi morala še vedno ostati nespremenjena.
Kljub mednarodnim pravilom o zasedenih območjih, je Italija kršila določila o trajnih spremembah obstoječe uprave na zasedenem območju in že od samega začetka izvajala raznarodovalno politiko. To je sicer opravičevala s tem, da niso razpustili deželnega zbora in odbora, čeprav sta v praksi povsem prenehala delovati. V časopisu Slovenec že 28. decembra 1918 poročajo o spontanem uvajanju italijanskih ledinskih in krajevnih imen ter italijanizaciji šolstva (Ursic, 2013). Optimizem Italije pri priključitvi ozemlja se odraža tudi v podatku, da so že decembra 1918 ob demarkacijski črti pri Rakeku postavili začasne mejnike z napisom »confine d'Italia«. Če se preselimo iz pokrajinske na deželno upravno raven, vidimo, da so Italijani preimenovali tudi deželni zbor goriške grofije. Po novem je nosil ime Kraljevi komisariat za samoupravne posle dežele Goriško-Gradiščanske in se je praviloma ukvarjal le še z gospodarskimi in s socialnimi vprašanji (Ursic, 2013). Tudi župani so kmalu prenehali opravljati svojo funkcijo in bili zamenjani s strani kraljevih komisarjev. Po letu 1919 je prišlo tudi do spremembe pri vodenju, saj so vojaške zamenjali civilni guvernerji, ki so imeli sedež v Trstu in so izvrševali naloge prejšnjega deželnega organa. Vojaško upravo so avgusta 1919 nadomestili z začasno civilno upravo; t. i. Governatorato generale civile della Venezia Giulia. S tem je bil ukinjen tudi Generalni sekretariat za civilne zadeve iz leta 1915, njegove posle pa je prevzel Urad za nove pokrajine, ki ni več pripadal vojski, temveč vladi. Njegove naloge so zajemale predvsem prenos oblasti na italijanski upravni sistem in ministrstva (Ursic, 2013).
Javnost, razočarana nad pariško mirovno konferenco, je sčasoma spoznala, da vzhodna meja Italije ne čaka zgolj formalne potrditve. Kljub temu, da so tako Reko kot Sušak konec oktobra 1918 zasedle Hrvaške vojaške enote pod poveljstvom Narodnega Vijeća, so se kasneje umaknile. Zaradi dogovora med Italijo in Srbijo so to kasneje storile tudi srbske enote, vendar so Italijani dogovor prekršili in že naslednji dan zasedli mesto. Vrhunec reških dogodkov je nastopil po pariški mirovni konferenci, ko razočarani italijanski nacionalisti legionarji izvedejo pohod od Ronk (ki jim od takrat pritiče desni prilastek »legionarji«) do Reke pod poveljstvom iredentista Gabriella D'Annunzia. Na Reki ustanovijo t. i. kvarnersko regentstvo in napovejo priključitev Italiji (Kacin-Wohinz, 1972).

Vodilni kader upravnega telesa gubernija, tako vojaškega kot civilnega, je prihajal iz Kraljevine Italije in le izjemoma iz italijanske skupnosti zasedenega ozemlja. Kljub temu, da so Italijani mislili, da bodo Furlani zagovarjali italijansko rešitev goriškega in tržaškega vprašanja, so raje zagovarjali ali avtonomijo ali samostojnost. Pri tem ne smemo pozabiti tudi številnih italijanskih političnih strank. Med vzponom fašistov in njihovimi spopadi z ostalimi strankami je Italiji leta 1920 grozila politična vojna, v katero so se vmešali tudi komunisti in socialisti. Sploh slednji so preko delavstva organizirali številne obsežne stavke ter oborožene zasedbe tovarn in mestnih predelov. (Kacin-Wohinz, 1972)
Trst je kmalu doživel enake dogodke kot Torino, Milano in Bologna, le da so bili tukaj zaradi nerešenega mejnega vprašanja in agresije nad obsežno slovensko skupnostjo spopadi še hujši. Nasilje fašistov in njihovo prikrito sodelovanje z vojaškimi in civilnimi oblastmi governatorata je šlo tako daleč, da so tudi italijanski socialisti zasedenega območja pričeli dvomiti v italijansko rešitev mejnega vprašanja. O spopadih v Trstu septembra 1920 piše tudi časnik Jutro, ki omenja, da so zaradi splošne stavke železničarjev in popolne blokade prometa v mestu in v njegovi okolici začasno ustavljeni vsi mednarodni vlaki ter krajevni vlak Ljubljana–Trst. (Kacin-Wohinz, 1972)
Začasno upravno obliko so ukinili 17. oktobra 1922, ko so uradno priključili ozemlje Kraljevini Italiji (Ursic, 2013). Še pred tem so januarja 1921 na zasedeno ozemlje razširili veljavnost italijanske ustave. Sprva je imela italijanska vlada namen do določene mere ohraniti avtonomijo in je s kraljevim odlokom 31. avgusta 1921 ustanovila izredni deželni zbor za Goriško-Gradiščansko s priključenimi deli Kranjske in Koroške. Zbor je bil sestavljen iz enakega števila slovenskih in italijanskih članov ter je imel italijanskega predsednika (Ursic, 2013).
Prve in edine demokratične volitve v parlament Kraljevine Italije so bile zaradi delnega volilnega uspeha Furlanov, Slovencev in Hrvatov povod nove upravne reforme. Julijsko krajino so s kraljevim odlokom št. 53 ukinili 18. januarja 1923, njene province pa priključili videmski pokrajini (Ursic, 2013). Nova statistična podoba zasedenega ozemlja se je tako skoraj v celoti podredila italijansko govorečemu prebivalstvu. Le-ti so sedaj zaradi gosto poseljene ravnine med Bellunom in Vidmom predstavljali veliko večino prebivalstva. Ponoven volilni uspeh neitalijanskih političnih predstavnikov je bil tako povsem onemogočen. Julijsko krajino so ponovno ustanovili šele januarja 1927. Tik pred njeno ponovno ustanovitvijo pa so po celotni Italiji izvedli občinsko reformo z namenom varčevanja. Leta 1926 so bile tako združene številne občine, takrat še videmske pokrajine (Ursic, 2013).

-->